Cankarjev dom (različna prizorišča), 5. 7. 2013

Po odličnem solističnem nastopu ob otvoritvi letošnjega jazzovskega festivala in Brötzmannove pregledne likovne razstave je vibrafonist Jason Adasiewicz nenapovedano nastopil tudi v četrtek, v petek pa nato v težko pričakovanem duetu s Petrom Brötzmannom. Že na solističnem nastopu v MGLC-ju se je pokazalo, da je Adasiewicz izviren improvizator in inštrumentalist, obe vlogi pa sta se na njegovih naslednjih nastopih samo še potrdili. Na solističnem nastopu je Adasiewicz z različnimi razširjenimi tehnikami izrabljal in zlorabljal zvočni potencial svojega inštrumenta, ki ga je raziskoval skozi kompleksno strukturirano in predvsem izrazno bogato, mnogolično improvizacijo. V njej je bilo prepoznati nekaj tem z albuma Sun Rooms, ki smo ga na Radiu Študent pred časom tudi poslušali, sicer pa je Adasiewicz uspel svoj nastop napolniti s celo pahljačo zvokov in sugestivnih motivov, od bolj svobodnega zvočnega barvanja do poskočnih ritmiziranj.

Vse te elemente smo nato slišali v kontekstu že v četrtek, ko je zvočnost celote prav Adasiewicz reševal pred monotonostjo, pri čemer je bila indivualiziranost njegovega doprinosa enaka navidezni neprilagojenosti njegovega pristopa. Tako je bil petkov nastop v duetu pravzaprav neizprosno soočenje dveh prepoznavnih glasbenih govoric, ki pa, kot je bilo slišati, nemara niti nimata toliko skupnega. Medtem ko je Brötzmann iz svojih pihal izvabljal predvsem visokoleteče, burne krike in jih sestavljal v zvočne skulpture, podprte z redkimi, a toliko bolj izrazitimi dinamičnimi kontrasti, je Adasiewicz ustvarjal barvno bogato in v nekem smislu že kar samozadostno teksturo. Njegovi subtilni zvočni prelivi so se nekajkrat iztekli v spontane in občasno harmonične ostinate, ki so, sami zase, ponujali mnoge priložnosti za nadgradnjo. Vendar pa jih medsebojna igra obeh glasbenikov pravzaprav ni izkoristila, še več, občasno je bilo slišati, kot da vsak sledi povsem ločeni in žal preveč samozadostni niti.

Večerni del festivala je otvoril (ameriški) trio našega mladega bobnarja Dreja Hočevarja, pianista Brama De Looza in kontrabasista Devina Starksa. Njihova pritajena izraznost je temeljila na postbopovskem idiomu z izrazito eterično, četudi nekoliko enolično zvočno podobo. Trio je – z izjemo bobnarjevih nepričakovanih sunkovitih poudarkov – ves čas vzdrževal že skoraj preveč enakomerno dinamiko, ki je bila sicer primerna podlaga za pianistovo lirično in pretočno fraziranje. Eno skladbo je spremljal posnetek s pasažami trobil; dodatek bi bil v živo sicer dobrodošel, a je tako izpadel nekoliko prisiljeno. Glede na to, da gre – kot je v angleščini povedal slovenski vodja zasedbe – za mlade glasbenike na začetku ustvarjalne poti, je to vsekakor dobro izhodišče, vendar bi za bolj gosto in kontrastno teksturo morali v svojo glasbo vnesti še več individualnosti in že znane vzorce vpeti v drznejše strukture, ki bi tudi odpravile nekoliko distanciran vtis. Kot poseben, nenapovedan in, presenetljivo, tudi nepredstavljen gost se je na odru pojavil pozavnist Žiga Murko, ki je skupaj s pianistom ob elektronski, klubsko ritmizirani podlagi odigral še eno krajšo skladbo. Posnetim, s sprotnimi zamiki in zadrževanji obdelanim zvokom je Murko dodajal globino s krajšimi frazami na pozavni. Pianist je pri tem vzdrževal kontrast z vztrajanjem v poudarjeno lirični maniri, ki pa bi ob bolj subtilni ritmični podlagi izpadla še bolje. Sam vložek je bil sicer zanimiv, vendar ni jasno, s čim je bil pravzaprav osmišljen znotraj celote.

Nasprotno pa je izvedba zasedbe Kullhammar/Mathisen/Zetterberg/Aalberg vzorce, iz katerih je izhajala, navdihnjeno preraščala s svojima odločnostjo in predanostjo. V njihovem izrazu se je sprva poudarjena hard-bopovska gostota razpuščala v colemanovsko ekspresivnost, dodatno zasidrano v čvrstih ritmih in harmonijah. Oba tenorska saksofonista sta melodije pogosto odigrala v napetem unisonu, ki sta ga razkrajala z občasnimi razhajanji in odmiki v bolj škripajočo zvočnost. Nad te pasaže sta vedno znova polagala plasti vznesenih solističnih prepletanj, včasih bolj melodičnih, drugič bolj oglatih, vedno pa čustveno osmišljenih in tako bogato izpovednih. Po čustvenem naboju in spevnosti so nekatere skladbe spominjale na zasedbo Bigmouth Chrisa Lightcapa, ki je na pričujočem festivalu navduševala pred dvema letoma, vendar pa premorejo Kullhammar/Mathisen/Zetterberg/Aalberg več neposredne odločnosti, denimo v skladbah s ponavljajočimi se skoraj rockovskimi ostinati. Kvartet pa je tudi sicer matrico svoje glasbene govorice radoživo zgoščal in razkrajal, s čimer je njegov izraz dobival čedalje bolj individualizirane poteze in tako ostal vrhunec večera.

Za energičen – toda precej bolj mišičast kot dinamičen – zaključek je poskrbel İlhan Erşahin, v New Yorku živeči saksofonist švedsko-turšekga rodu. Erşahin bi bil moral na jazzovskem festivalu v Ljubljani nastopiti pred dvema letoma, ko smo na Radiu Študent že tudi predstavili njegov album s pričujočo zasedbo, Istanbul Sessions. V Erşahinovi godbi gre za kozmopolitsko združenje raznolikih zvokov, ki svojo inspiracijo črpajo iz sodobnih urbanih prostorov, tukaj z nekaterimi hitro prepoznavnimi zvočnimi klišeji, lociranimi, kot pove že ime, na stičišče vzhoda in zahoda. Erşahinova zasedba, ki jo poleg saksofona sestavljajo še basovski kitarist, bobnar in – za etnično podčrtavo – dodatni tolkalec, je v živo ustvarjala nekoliko statične zvočne ilustracije stereotipnih pripovedi, zajetih v presečišča brezkompromisnega, glasnega rockovskega pristopa in jazzovske slovnice. V želji po izrazni všečnosti je zasedba zgladila večino ostrih robov in se osredotočila na prežvečene vzorce z nezanimivo dinamiko.