Gala hala, 21. 5. 2012

Kljub temu, da je metal sprejet z večinske strani širše javnosti že vsaj zadnjih dobrih 15 ali celo več let, je prav izraz ''heavy metal'' v pomenu tistega tradicionalnega, razvratnega, uporniškega in seveda nekonformističnega glasbenega izraza v zadnjih letih v mnogih slučajih izgovorjen s prezirom. Seveda gre za to, da mnogi menijo, da je tradicionalni metal oz. njegovi tradicionalni podžanri zrel za anale zgodovine in da bi se moral umakniti novim, hibridnim žanrom, ki pa so že toliko samosvoji, da se celo v dosti primerih nesramno bratijo z žanri ali glasbenimi izrazi, ki so kot taki vedno bili sovražnik pravega heavy metala. Pa naj bo to dobra ali slaba stvar.

Vsekakor pa je to razlog, da se je zbrala turnejska karavana iz vseh vetrov, ki se je poimenovala po najnovejšem albumu vodilne zasedbe karavane, 3 Inches Of Blood, ki je nedolgo nazaj izdala album Long Live Heavy Metal. Njihov že četrti album je tako monolitna in močna izjava o omniprezentnosti tega žanra in da so tak album izdali prav 3 Inches Of Blood, ni naključje. Kanadski možje so namreč v času razraščanja emo bendov, hipsterjev, metalcorovcev in vseh vmes odločili napovedati bitko vsemu, kar ni metal in zato te stvari jemljejo toliko bolj resno. Pa naj bo tudi to dobro ali slabo.

Turneja brez ''roadijev'', kjer vidite člane benda, kako postavljajo stvari na odru, prodajajo majice, organizirajo intervjuje in še kaj, je na otvoritveno mesto na oder postavila ameriške mladeniče Havok. Kvartet iz Colorada, ZDA, je z odličnim ozvočenjem in še boljšim thrash metalom napadel maloštevilno publiko, ki pa je kvartetu dala več kot pozitiven odziv. Norenje publike se je mešalo z norenjem benda, ki ga odlikuje neverjetna tehničnost igranja, nalezljivost komadov in pristna ter iskrena komunikacija. Čeprav igrajo agresiven ameriški thrash, so Havok daleč od nekakšne nostalgične točke – z albumom Time Is Up, iz katerega smo včeraj slišali večino komadov, so dokazali, da je thrash v letu 2012 tako močan kot recimo 1986-ega. Ubijalski riffi, tankovsko rušilni bobni in divji vokali so bili razlog za marsikateri heksenšus, med drugim tudi ta, ki trenutno muči avtorja te recenzije.

Sledili so Španci Angelus Apatrida, ki so se slovenski publiki predstavili že tretjič, a s svojim precej bolj groovy orientiranim evropskim thrashem navdušili predvsem tiste, ki še zdaj častijo sveto trojico nemškega thrasha Sodom-Kreator-Destruction. Glasbeno precej manj zahtevni, a vseeno izjemno energični, so Angelus Apatrida predstavniki Španije, za katere bi rekel, da so resnično pobrali vso negativno energijo te države v ekonomskem kolapsu in iz nje dobili najboljši možen efekt.

Bolj ekstremno zvrst so predstavljali Goatwhore iz New Orleansa, kvartet, ki med drugim v svojih vrstah gosti člane legendarnih zasedb Acid Bath, Nachtmystium in Soilent Green, je s svojim divjim materialom skorajda najbolj zmagal. Miks pesmi, ki obsegajo zvočni spekter raznih Venom, Celtic Frost, Darkthrone, Napalm Death, Morbid Angel in drugih, je bil tako zanimiv, da v eni sekundi nisi začutil dolgčasa. Gigantski divjak na vokalu, Ben Falgoust, je množico spravljal v ekstazo in ji hkrati dominiral, medtem ko so brzostrelni riffi Sammyja Dueta gradili zloveščo atmosfero mesta New Orleans prav pred našimi očmi. Pač, ne moreš zgrešiti, če v istem večeru igraš In Deathless Tradition, Alchemy Of The Black Sun Cult ter seveda metalsko himnično obarvan When Steel And Bone Meet.

Vidno utrujeno publiko so dobro uro pred odrom držali še Kanadčani 3 Inches Of Blood, ki tradicionalne zvoke novega vala britanskega heavy metala, odlično dopolnjujejo z občasnimi modernimi prijemi. Odprli so z Metal Woman, njihovim najnovejšim hitom, ki se je takoj prelevil v klasični metal napad pesmi Deadly Sinners, nato pa so v naslednji uri brez klišejskih govorov, ki jih recimo izvajajo Manowar, ljudi spravili v headbanganje, norenje in celo en sam moshpit. Ostalo so bile samo čupe, gor-dol-gor-dol. Glasbeno izjemno podkovan bend blesti predvsem v dvojnem kitarskem napadu, bobni so tudi prava poslastica za ljubitelje raznolikih in trših ritmov, fokus pa je seveda vokalist Cam Pipes, katerega vokalne sposobnosti bi spravile nasmeh na usta vokalista Roba Halforda iz Judas Priest. Top show!

Nastop karavane štirih bendov pod zastavo Long Live Heavy Metal je kljub manjši udeležbi slovenskih in drugih metalcev in metalk bil zelo uspešen. Metal je resnično neuničljiv, pa naj se to sliši še tako klišejsko. V dobrem in v slabem smislu.