Kino Šiška, 8. 3. 2016

Fotografija: Jože Svetičič, Kino Šiška

Torkov večer je domačemu občinstvu prvič ponudil živo koncertno izkušnjo ukrajinskega klavirskega maga Lubomyrja Melnyka. Melnyk ni novinec na glasbeni sceni, daleč od tega, možakar namreč šteje že 67 let, kljub temu pa je širšo prepoznavnost dosegel šele leta 2013. Takrat je pri londonski založbi Erased Tapes, na kateri med drugim domujeta sodobna heroja klavirskih tipk Nils Frahm in Olafur Arnalds, izšla plošča Corollaries. Do takrat je Lubomyr bolj ali manj životaril in igral za dvajsetglavo občinstvo, a kljub vsemu vztrajal pri razvoju in negi svojega edinstvenega stila, tako lepo poimenovanega kontinuirana glasba.

Pri kontinuiranem muziciranju gre za bogato plastenje klavirskega zvoka, temelječega na poplavi argeggiov in stalni uporabi sustain pedala, posamezne Melnykove kompozicije pa kljub dobesedno neprekinjenemu igranju trajajo celo do štirideset minut! Ne preseneča, da tudi Lubomyr sam za opis svoje glasbe uporablja analogijo z naravo. Predstavljajte si namreč veter, ki se od mirnega piša stopnjuje v rohnečo, dezorientirajočo gmoto zvokov. Ali pa gladino jezera, na katerega rosijo enkrat lahne dežne kapljice, drugič nanj buta slap klavirskih fraz, ki se manično pretapljajo druga v drugo, vzorci se rišejo in že naslednji trenutek razblinijo, vse skupaj pa je ovito v fluidni oziroma kontinuirani glasbeni kozmos. 

Virtuoznosti pri Melnyku res ne moremo spregledati. Kot je v dolgih govorancah med skladbami omenil tudi sam, je le on zmožen tovrstnega načina igranja, praktično vse publikacije, ki govorijo o njem, pa omenjajo dejstvo, da gre za enega najhitrejših pianistov na svetu, ki zmore v eni sami sekundi odigrati kar 19,5 tonov. V tej manični maniri brzenja po tipkah se tako zdi, da Melnykove skladbe grobo rečeno predstavljajo nekakšen poligon za prikaz nakopičenega znanja. Kljub temu, da Melnyk v premorih razglablja o lepoti zvoka, svetosti klavirskega instrumenta in podobno, se ta lepota pogosto žal umakne goli hitrosti. Težko bi rekli, da gre za pianista z izjemnim občutkom za grajenje ter niansiranje. Vendarle se večina kompozicij poslužuje enake formule: mirnemu začetku je sledil neprekinjen, resda evforičen naval poljubne dolžine, z nežnim, melodičnim iztekom. Tudi sama repeticija je povsem drugačne narave kot na primer repeticija, ki jo uprizarja avstralski trio The Necks. Tam pianist Chris Abrahams z minimalnim dodajanjem prefinjeno dopolnjuje in razvija klavirski govor. Obenem mojstrsko izkorišča akustiko dvorane, gradi na feedbacku in posledično ustvarja občutek grmenja dvajsetih pianistov z neprimerno manjšim številom odigranih tonov.

Lubomyr ne gradi na dvoranski akustiki, temveč na hitrosti. Največji učinek slojevitosti je tako dosegal s skladbama, ki ju je odigral ob spremljavi predposnetega klavirja s popoldanske tonske vaje, vendar se prav zaradi izjemne hitrosti zvočna atmosfera prehitro ruši in nato znova izgrajuje. Primerjava z The Necks je do neke mere ustrezna tudi zato, ker se Melnykov nastop precej bolj kot premišljeno poustvarjanje že posnete glasbe zdi kot improvizirana, iztelešena glasba, temelječa na trenutnem navdihu. Tako se včasih zdi, da Melnyk nekoliko zaide in zgreši tonaliteto, a le za milisekundo, dokler se ta zven ne zakoplje v tisočero novih zvočnih struktur.

Ukrajinski virtuoz nam je tako predstavil pet nepozabno vznesenih kompozicij, iz katerih sta se zrcalili tako melodična lepota kot disonančna mračnost. Za nepozabnost koncerta pa je Lubomyr poskrbel tudi s pomočjo govornih vložkov med skladbami. Še preden je pričel z igranjem, je namreč dedek hipijevskega izgleda vse znanstvenike označil za lažnivce, Darwinovo teorijo evolucije pa mirno zabrisal v koš. V svojih bolj ali manj posrečenih zgodbicah se je dotaknil religije, vseobsegajoče ljubezni in lepote, ki je mimogrede nadaljevanka Twin Peaks nikakor ne poseduje, pa tudi Appla, ki ga tako zelo sovraži. Lubomyrjev namen je bil zagotovo iskren in v temelju izrazito pozitiven. Spodbuja k premiku fokusa z materialnega na duhovni svet, k večji skrbi za sočloveka in ustvarjanju dobrega. Vse lepo in prav, toda žal je z govornimi vložki razblinil del mistike, ki spremlja njegovo glasbeno ustvarjanje in tudi samo odrsko prezenco.

Interpretacijo zadnje, skoraj štirideset minut trajajoče epske stvaritve Windmills bi bilo tako morda bolje prepustiti občinstvu. Ob nerodni mešanici Melnykove samohvale in ponižnosti se bo kdo morda vprašal, zakaj je bil virtuoz tako dolgo spregledan? Gre tu za navdihujočo zgodbo o genialnosti, ki je morala kar 40 let čakati na pravi trenutek, ali pa le za izjemen PR o kontinuirani glasbi, ki se je v pravem trenutku znašel pred občinstvom, željnim novega klavirskega zvena. Morda naj o tem presoja čas.