Cankarjev dom, 19. 10. 2012

Madžarsko pevko Márto Sebestyén smo prvič gostili daljnega leta 1988, na takrat še mladi Drugi godbi, ko je nastopila skupaj s skupino Muzsikas. Tako Sebestyénova kot omenjena zasedba sta že takrat veljali za najboljše predstavnike madžarske preporodne ljudske glasbe. Z Muzsikas se je nato pevka pri nas oglasila še v začetku 90. let na potujočem festivalu Okarina, kjer je zapela tudi z Ökrös Ensemble ter nato še na obletniški, petnajsti Drugi godbi leta 1999, kjer je pevki in zasedbi v obnavljanju gradiva z »Bartok Albuma« pomagal še violinist Alexander Balanescu.

Včerajšnji nastop v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v sklopu Glasb sveta je bil torej njen prvi koncert pri nas po dobrem ducatu let. In čeprav smo od nje bili vajeni, da rada posega po starem arhivskem gradivu, bodisi pisanem ali ohranjenem z ustnim izročilom, je bil včerajšnji koncert še korak naprej v to smer. Oziroma nazaj, saj je že pogled na inštrumente, ki so na odru čakali glasbenike, med katerimi smo opazili čembalo, lajne, tambure in podobna glasbila, dal nakazati, da bomo tokrat slišali še bolj starodobno glasbo.

Pevka je že uvodoma pojasnila, da se bo z glasbeniki najprej podala v srednjeveško in nato še renesančno obdobje. Ob rahlo zadržani glasbeni spremljavi je tudi vokal Sebestyénove, znan po visokem zvončkljavem tonu, zazvenel nekako zadržano, kot da ne želi siliti v ospredje, marveč skupaj s toni drugih glasbil poustvariti enovito zvočno sliko. Med komadi je v angleščini ter občasno v madžarščini in z nekaj besedami tudi v slovenščini razlagala zgodovino ali pomen posamičnih pesmi.

Razlage, za katere si je pevka vzela kar nekaj časa, so, ob omenjenem zadržanem igranju, v katerem ni bilo prostora za presežke ali solistična izstopanja, krive, da se je zdel prvi del koncerta dinamično neizenačen. Drugače rečeno, vtis smo imeli, kakor da je dogajanje na odru upočasnjeno in enolično, umanjkali sta za pevko značilna radoživost in glasovno razdajanje.

Če poenostavimo: zdelo se je, da glasbenikom s pevko na čelu z zaprašenih skladb ni uspelo odpihniti dovolj prahu, da bi jih tukaj in zdaj ugledali in zaslišali kot žive in živahne godbe, ki jim zob časa ni odkrhnil niti najmanj mamljivosti. K sreči so, malone neopazno, nekje na polovici uro pa pol trajajočega nastopa, zvoki dobili na raznolikosti, Mártino sugestivno, kristalno jasno in popolnoma predano petje pa je vse bolj stopalo v ospredje. Povrhu je pevka večkrat posegala po piščalih in tolkalih ter z njimi dodatno začinila pesmi.

V tem drugem, zvočno bolj razigranem delu, smo med drugim slišali pesem o kralju Matjažu – ki je lahko slišite tudi v ozadju –, višek koncerta pa je bilo nekaj avtorskih pesmi enega izmed članov zasedbe, v katero je ta učinkovito vpletel dobro znano poskočno srbsko »Užiško kolo«. Márta pa je, sicer bolj za hec, v premoru med dvema pesmima zapela začetek naše znane viže »Marko skače« ter si s tem pridobila dodatne simpatije občinstva.

Izpostaviti gre tudi pesmi iz Transilvanije iz Moldavije, pri katerih je v ospredje stopila pevkina zmožnost potapljanja v melanholijo, pri katerem le-to skrbno dozira in se nikoli niti od daleč ne približa pretirani razčustvovanosti. Lahko bi rekli, da je bila spet na delu svojevrstna zadržanost, s katero je tokrat pevka, za razliko od prvega dela koncerta, ko je z njo upočasnila dogajanje, pesmi odela z dodatno čustveno težo.

Bolj, ko se je koncert pričakovano bližal svojemu koncu, bolj sta bili Márta in zasedba razpoloženi. Vse bolj vihrave in hudomušne izvedbe z osupljivim, močno-nežnim pevkinim glasom v ospredju so občutno popravile mešane občutke iz prvega dela koncerta. Zato je bilo samo po sebi umevno, da bo navdušena publika glasbenike privabila na dodatek oziroma, točneje rečeno, na dva.

Čeprav je v drugem dodatku pevka nastopila sama, a cappella, medtem ko so ostali glasbeniki le stali za njo na odru, je bil ta dodatek, v katerem je zapela njen najbolj znan komad »Marta's Song«, med vrhunci včerajšnjega koncerta. Ta je v nas, kot omenjeno, sprva pustil mešane občutke, ki pa so se še pravočasno razblinili in v ospredje prepustili sočno muziciranje in globoko doživeto petje. Ja, lepo je bilo spet srečati Márto Sebestyén, pa četudi smo slišali le za ščepec presežkov.