Kino Šiška, 6.5.2016

Letošnjega avgusta se bo v Tolminu že šesto leto zapored dogodil danes eden najpopularnejših evropskih festivalov, namenjenih punk rocku in vsem njegovim derivatom. V tem obdobju je eden najlepših festivalskih kotičkov v Evropi obiskalo malodane vsako ime, ki je (bilo) povezano z založbama Epitaph in Fat Wreck Chords. Prva, ki je dolga leta nudila dom temu prepoznavnemu zvoku, se je v zadnjih desetih letih prelevila v glasbeno smetišče, druga pa še kar ostaja sinonim za kalifornijski oziroma melodični punk rock, ki pa je večinoma ostal vklenjen znotraj zvočnih paradigem devetdesetih let, kot tak pa ostaja živ predvsem skozi glasbo in nastope bendov, ki so na sceni že od osemdesetih oziroma devetdesetih let dalje. Občutiti je torej pomanjkanje mlajših glasbenih sil, ki bi lahko na festivalu Punk Rock Holiday ustvarili podobno vzdušje kot kakšni Nofx ali njim primerljivi veterani, bendi, ki jih s poslušalstvom povezuje predvsem kolektivna nostalgija po devetdesetih letih, ko je večina izmed njih izdala svoje najboljše plate.

Kljub dejstvu da občutno primanjkuje mladih bendov, pa bi težko isto trdili tudi za poslušalstvo. Minuli petek, ko se je v razprodanem slovenskem hramu urbane kulture po štiriletnem predahu ponovno ustavil najslavnejši cover bend na obličju zemlje, tokrat v spremstvu redne gostije domačih odrov, kanadske melodične punk rock zasedbe The Flatliners, smo lahko namreč opazovali poslušalstvo treh različnih generacij. Od tistih, ki so ob muzikah Bad Religion in drugih odraščali že v osemdesetih, do najstnikov, ki se kljub dandanašnji institucionaliziranosti punk rock scene z njo (še vedno) identificirajo kot obliko subkulture, ki se (vsaj na papirju) še zoperstavlja družbenim normam. Čeravno se razmišljanje o tej tematiki vselej konča z nekim grenkim priokusom – zdi se mi namreč, da se večina punk rock veteranov na odru zmore pojaviti samo z vzpostavljanjem neke ironične distance do svojih besedil, ki jih leta 2016 pojemo brez vsake kritične misli kot nekakšne ponarodele pesmi - pa v primeru petkovega nastopa temu ni bilo tako. Prvič, ker lahko The Flatliners mirno umestimo med pop punk bende, ki se bolj kot z družbenimi tegobami ukvarjajo z osebnimi bolečinami, in drugič, ker so Me First and the Gimmie Gimmies v prvi vrsti nekakšen punk rock kabaret, zajebantski spektakel oziroma burkaška procesija odpiljenih zabavljačev s poslanstvom, da svojo publiko razgiba in nasmeji.

The Flatliners, ki so v Šiški skupaj z Lagwagon nazadnje nastopili lanskega aprila, so bend z imenom, ki najbolje opiše njihovo glasbo. Beseda flatliner namreč označuje otopelega in zdolgočasenega posameznika z neizoblikovano osebnostjo. Čeravno bend velja za eno priljubljenejših imen mlajše punk rock generacije in je kot tak deležen relativne priljubljenosti, pa je njihova pop punk godba ploska, mlačna in enoznačna. Naj si gre ponovno za neko ironično samodistanciranje od svoje glasbe ali karkoli že, kljub svojim petim dolgometražnim izdajam in neštetim nastopom niso the Flatliners na odru nič bolj suvereni kot kakšen najstniški, še razvijajoči se punk rock bend. V primerjavi z zvočno sorodnimi Against Me!, ki so z albumom Transgender Dysphoria Blues stopili v fazo zrelosti, The Flatliners že od albuma The Great Awake iz leta 2007 zvenijo in sporočajo isto. Bend je shematično prehajal med večjimi in manjšimi hitiči, med katerimi naj omenimo pesmi Birds of England, Monumental, Tail Feathers ter Count Your Bruises, vse pa je bilo preveč »flat«, da bi publiko resnično ogrelo za zvezde večera.

Leta 1995 ustanovljena superskupina Me First and the Gimmie Gimmies, ki je v Šiški nazadnje nastopila leta 2012, je svojevrsten fenomen, ki že leta razprodaja dvorane po svetu. Razprodana Katedrala tako ni bila presenečenje. Nič kaj preveliko presenečenje pa ni prinesel tudi njihov petkov nastop. In prav to je najbolj fenomenalno dejstvo. Me First so bend, ki že od devetdesetih let dalje po tekočem traku predelujejo bolj ali manj zimzelene hitiče iz različnih glasbenih obdobji; hitiče, ki jih harmonično in ritmično reducirajo na punkrockerske osnove na način, da slednjič pravzaprav vsi zvenijo zelo sorodno, zelo »gimmie gimmiejevsko«, čemur predvsem botruje šarmantni vokal Spika Slawsona. Skozi katerokoli prizmo že pogledamo nanje, Me First vselej ostajajo zajebancija, na kar nas je z besedami »the next one's a cover« vsakič opomnil plesoči MC, frontman in očarljivec Slawson. Njihov trik pa je v tem, da so feni njihove adaptacije vzeli za svoje. Najbrž jim originali pravzaprav grejo na kurac…



Me First, ki so tokrat nastopili brez burkača št. 1, Fat Mika, vse te klasike potopijo v žarke kalifornijskega sonca in jim tako pričarajo posebno avro. Avra, ki je vela iz njihovega petkovega diskografskega prereza, med katerimi so najbolj izstopali že ponarodeli koverji kot Leaving On a Jetplane Johna Denverja, Who Put the Bomp Barryja Manna, Jolene Dolly Parton, pa tudi štikli kot (Ghost) Riders in the Sky, I Will Survive, Crazy For You, All My Loving, Over the Rainbow in tako naprej. Še preden je domača zasedba Pigs Parlament na festival Punk Rock Holiday uvedla t.i. punk rock karaoke, so Me First punk rokerje po svetu mehčali in z njimi na nastopih prepevali srce parajoče skladbe, kot je Rocket Man Eltona Johna.

Kljub frekvenci stage divinga in zašvicani atmosferi je bil petkov večer v Katedrali Kina Šiška bolj kot punk rock show nekakšen punk rock karaoke, ki se, sodeč po posnetkih zadnjega nastopa, niti po listi niti po koreografiji in kostumografiji ni kaj dosti razlikoval od njihovih doslejšnjih predstav pri nas. Ampak na karaoke ljudje itak ne hodimo zaradi izvirnosti nastopajočih, pač pa predvsem oziroma izključno zaradi zabave. In bilo je zabavno.