* foto: Urška Boljkovac

5.–7. 2. 2020, različne lokacije, Ljubljana

V petek smo šli v mesto zvečer, šli smo na Ljubljanski grad. Tam so že ob sedmih svoj koncert začeli poljski Trupa Trupa, varovanci semilokalne založbe Glitterbeat. Glasbeno precej zanimiv bend, dovolj hreščeč, da drži poslušalca na dolgi rok, pa istočasno prijeten za poslušanje. Zanimiv miks nojzerskih pustolovščin, ki so jih znali zarotirati v intenzivno repeticijo, a so hkrati poskrbeli, da so ostali znotraj glasbene podobe, sprejemljive za širšo množico. Edina stvar, ki jim jo lahko očitamo, je grozno nastopaštvo pevca, ki se je na vse kriplje trudil biti zabaven in očarljiv, a je s svojim klovnovstvom med komadi grdo kazil drugače zelo dober glasbeni vtis.

Sledil je nastop otoškega glasbenika, ki ustvarja pod imenom Skinny Pelembe. Skinny je igral v skupini z bobnarko in klaviaturistko, pričaral je bendovsko različico všečnega popa, ki je bila še najbolj v skladu s programsko usmeritvijo glasbenega uredništva drugega programa nacionalnega radia. Vzbudil je vtis manj raskave verzije King Krula, več kot očitnega vzornika. Skinny sicer  nastopa z zanimivim vokalom, a žal s svojimi precej matričastimi komadi ni uspel pričarati bolj zapomnljive atmosfere. 

Tudi zato smo se v nadaljevanju odpravili na Metelkovo. V Menzi pri koritu je v svoje tri mikrofone tam že kričal Damir Avdić. Tudi Damir je pred kratkim izdal novo ploščo Radikalno šik. Prisluhnili smo mu za kratek čas, nastop je izpolnil vsa pričakovanja. Če vam je njegova verzija kantavtorskega punka blizu in ste jo že kdaj slišali, potem veste, za kaj gre.

V Channel Zeru so kot prvi bend večera takrat ravno pričenjali ruski Wooden Whales. Prijeten kitarski konglomerat trenutnih glasbenih smernic, sicer brez specifičnih poudarkov, a vseeno so delovali zelo prijetno. Visok vokal pevke, ki je pela v ruščini, je prijetno plaval vzporedno z občasnimi shoegazerskimi poudarki kitar, kar je bilo točno to, kar smo v tistem trenutku potrebovali.

Veliko agresivneje so se nas v Gromki lotili francoski Decibelles. Najprej so prostor napolnili z motorističnim introm, takoj zatem pa so s svojim svinčenim noise rockom planili v napad direktno na ušesa. Močan šus, veliko dobrih bas linij in izraz, ki je zvenel kot miks Melt-Banane, Fugazija in Repetitorja. Set je bil dobro sestavljen, iz močnega začetnega šusa so lepo prešli v upočasnjene ritme in pokazali, da obvladajo dramaturški lok nastopa.

Česar pa ne bi mogli trditi za srbske Šajzerbiterlemon, ki so nastopili pred nabito Menzo pri koritu. Njihovi komadi so prevečkrat delovali nerazvito, bend se je izgubljal v materialu, ki je iz komada v komad zvenel precej enolično. Žal se ne moremo izogniti tudi primerjavam z zvokom, ki smo ga iz Srbije že tradicionalno vajeni, naj gre za Paket aranžman ali Repetitor. Čas je za nova vremena!

Tudi letos je Ment svojo podobo dopolnil z novim prizoriščem. Dijaški dom Tabor se je izkazal kot prostor z zelo dobro akustiko. Tam je v četrtek nastopila Alicia Edelweiss, čarovniška folk kantavtorica, ki je izrazito prikupno pričarala svojo glasbeno zgodbo, na prav trubadurski način, kakršnega bi morda pričakovali na čem v stilu festivala Floating Castle.

Dijaški dom Tabor je imel s Staro elektrarno veliko prednost pred nekaterimi drugimi mentovskimi prizorišči. Obe prizorišči sta precej veliki in imata na voljo sedišča. Takšna kombinacija je povzročila, da prostora, v primerjavi s številnimi drugimi prizorišči, dihata. Tematsko so se koncerti v Stari elektrarni precej razlikovali. Od plesnih funky soul komadov zasedbe People Club, za katere lahko rečemo, da so ustvarili še večji žur na odru kot pod njim, do psihedeličnih organskih post pop muzičarjev ODD ID ali zvočno prijetnega domačega dvojca All Strings Detached. 

Najbolj izstopajoč, drugačen nastop nam je sicer v Stari elektrarni pripravil Sturle Dagsland. Z bratom Sjurom sta med koncertom izgradila glasbeno pustolovsko atmosfero in skozi njo s precejšnjo mero ritmov in melodij prožila miselne procese v naših glavah. Svojo glasbo sta razdrla na koščke. Besede so postale zlogi, akordi so jima gradili ambient. Koncert je bil precej performativne narave, Sturle  je namreč poleg izkaza izjemnih vokalnih tehnik - od piskanja, sopihanja, tuljenja do grlenega petja, publiko animiral tudi z izraznim plesom, svojega gibanja pa ni omejeval le na oder, vzel si je tudi plesišče neposredno pred odrom.

V petek zvečer je v Channel Zeru v elektronsko obarvani noči na vrhuncu mentovske gneče nastopil rusko-ukrajinski izvajalec Stadt. Ta je v ritmu EBM industriala razbijal po svojih bobnih in kljub temu da bi ga eden od naših recenzentov označil kot zelo basic, priznavamo, njegov nastop je bil dovolj sloppy, da je deloval doživeto in pristno, kar je pripomoglo tudi k naši osredotočenosti, ki je zdržala vse do konca nastopa. 

Za njim je nastopil domači Shekuza, ki je ponovno dokazal, kako čaroben je svet modularnih sintetizatorjev, posebno takrat, ko se ta v koncertnem nastopu skombinira s svetom domačega tolkalca Matica Jugovica. Njun nastop je bil izjemno prijeten, čeprav še zdaleč ne enostaven, ves čas smo bili namreč izpostavljeni igri poliritmov, ki so se v sinhronizaciji z migetajočimi stenskimi poslikavami iz mašinerije Line Rice neprestano zapletali in razpletali, vse dokler se štirideset minut ni izteklo in se je končni izroček kot darilo zavil v zaključeno celoto. 

Ne glede na vse zapisano se je Ment tudi letos izkazal s številnimi izjemnimi koncerti, v katerih smo uživali na mnogih prizoriščih. Čestitke organizatorjem za usklajeno in točno časovnico, koncerti so večinoma potekali v napovedanem obsegu. A vprašanje, kako vsaj približno učinkovito doživeti festival v začrtanem obsegu, ostaja ... Zavoljo obsežnega programa smo že iz štarta razumeli, da brez preciznega planiranja ne bo šlo. Nenehno migriranje med dvoranami je bilo neizogibno, bendi pa tako žal niso deležni primerne pozornosti. Da o dolgih vrstah pred prizorišči sploh ne izgubljamo besed ...