Orto bar, 22. 4. 2017

Sobotni večer v Orto baru je bil v znamenju rock’n’rolla. V kadilnici se je tako kot vsako soboto odvijal rockabilly večer, v zgornjih prostorih pa se je zgodil koncert legendarne puljske zasedbe Messerschmitt.

Skupina Messerchmitt je nastala leta 1987 v Puli, na pobudo frontmana Mira Kusačića. Svojo rock’n’roll kariero so hitro pognali s kaseto imenovano Lussy, ki jih je kmalu popeljala na koncertiranje po celotni Jugoslaviji. Leta 1990 so izdali svoj prvi LP, Foxxin’, kariero pa nato uspešno nadaljevali s platami Shake that thing, Moonlight Starlight in drugimi. Poleg koncertiranja v bivši Jugoslaviji so igrali tudi v Kanadi, kjer so promovirali album Moonlight Starlight. Po mini kanadski turneji, ki je obsegala 4 koncerte, so izdali album Strong and loud.

Skupina Messerschmitt je še vedno aktivna in dalje preigrava svojo linijo rock’n’rolla, ki ga sami radi imenujejo max highway rock’n’roll. V današnji postavitvi bend sestavljajo Miro Kusačić na vokalu ter kitari, Saša Petkovič na bobnih, Rusmin Ović na bas kitari in Bruno Legović na drugi kitari. In zdi se, da postavitev deluje.

Fante je v Orto bar po več letih prinesla jubilejna 30. obletnica delovanja. Po zgornjih prostorih je pred začetkom koncerta postopalo bore malo ljudi, a prisotni smo bili v polnem pričakovanju. Nekaj čez deseto uro so Messerschmitt prišli na oder in koncert otvorili s komadom Parchment farm. Ob pozdravu in pogledu na število obiskovalcev je frontman Miro deloval malce razočarano, a je vzdušje hitro razvedril z besedami, da bo koncert bolj privatne narave - kot prava rojstnodnevna zabava. S tokratnim repertoarjem so lahko zadovoljili vsakega poslušalca, poslušali smo namreč hite od samih začetkov pa do danes. Glede na to, da je bila povprečna starost obiskovalcev koncerta enaka starosti nastopajočih, se nam zdi, da je bila to obojestranska rock’n’roll nostalgija. Zdi se, da se tovrstni bendi starajo skupaj s publiko in da je mladina na takšnih koncertih redkost. Seveda ne grajamo nastopajočih, edino pomembno je namreč, da obstajajo in žgejo še naprej, sprašujemo pa se, kaj se je zgodilo z rock’n’rollom in mladimi(?).

Koncert je bil nabit s pozitivno energijo in spretnimi kitarskimi rifi tako Mira Kusačića kot Bruna Legovića. Na žalost smo poslušalci zaradi ozvočenja bolje slišali spretno Brunovo igranje, a dejstvo je, da je bila njegova kitara, z virtuoznimi vložki solaž in precej zahtevnimi kitarskimi prijemi, pač fenomenalna. Vokal je še vedno poseben, specifičen in surov, na neki točki pa se elegantno prelije v popolno melodičnost. Skratka, vokal je popolnoma tak kot ga tovrsten žanr potrebuje. Garaža je prevzela zgornje nadstropje Orto bara ter kmalu je publika začela poplesavati in kazati obraze zadovoljstva. Stara garda rock’n’rolla je ponovno zaživela ob komadih Little Red Rooster, Route 66 in ostalih. Spomnili smo se, kaj pomeni delati coverje na način, da postanejo originali.

Kljub nekaterim očitkom, da je skupina Messerschmitt klasični, barski rock'n'roll, ne moremo zanikati, da so vrhunski. Vsi vemo, kaj naj bi spadalo pod ime klasični rock’n’roll, zelo malo ljudi pa ga dejansko zna igrati. V dobi žanrskega eksperimentiranja in raznolikih koncertov je preprostost izjema. Je samo glasba, ki ne komplicira, se ne naliči in ne uporablja nepotrebnih fines. Preprosto je in žge. In to zelo dobro. Če smo v času, ko se naj bi ljudje vračali k svoji prvinskosti, v glasbi ni popolnoma nič drugače. Klasik ne bi smeli pozabiti.

Po dobri uri igranja je poskočnemu basistu Rusminu Oviću počila struna, bobnarja Sašo Petkoviča je začela boleti roka in bili smo prepričani, da bo koncerta konec – na-a mister. Kljub temu, da je Miro želel koncert že zaključiti, z besedami: “Pa evo ljudi, to je bilo to za naših 30 godina pa za vas 30 ovdje!”, jih nismo spustili z odra. Kljub majhnemu številu ljudi se je ob vzklikih we want more zdelo, kot bi bila dvorana nabito polna. Odločili so se, da bodo po krajšem premoru koncert nadaljevali. Tako so basu zamenjali struno, Saša si je malce razmigal roko in bili smo pripravljeni na novo dozo igranja. Tistim, ki so med pavzo odšli, je lahko žal. Zadnji komadi so bili namreč odigrani z vso živostjo, ki si jo lahko zamislimo.

Koncert so zaključili okoli pol ene zjutraj in priznati moramo, da smo si želeli še, saj so tovrstni koncerti v Sloveniji postali redkost, ki bi jo zato hoteli zavleči v neskončnost. Obetamo si, da bodo nekoč tovrstni dogodki znova postali del vsakdana in da se bo publika mladih prebudila ter podprla skrajno podhranjeno kulturo rock’n’rolla pri nas.