Cankarjev dom, Linhartova dvorana, Ljubljana, 18. 1. 2024

V četrtek, 18. januarja, se je v prostorih Cankarjevega doma zgodil koncert zagrebške Mimike Orchestre. Dogodek, prvotno načrtovan za Gallusovo, toda nato nekaj dni pred koncertom prestavljen v Linhartovo dvorano, je bil ob tokratni priložnosti namenjen promociji najnovejšega albuma Altur Mur, ki je izšel leta 2022 pri hrvaški založbi Rika Muzika, orkester pa je ob tem izvedel nekaj starejših skladb in tudi nekaj še neizdanih komadov.

Mimika Orchestra je nastala v Londonu na pobudo dirigenta in skladatelja Maka Murtića ter pevke Maje Rivić, šteje pa okrog dvajset članov. Pred aktualnim albumom je orkester pod istim imenom leta 2018 izdal še ploščo Divinities of the Earth and the Waters, medtem ko je zgodnejše plošče ustvaril pod imenom Mimika Mak Murtić Ensemble.

V slovenski prestolnici je bil prvi oder, na katerem je Mimika nastopila, šišenska Katedrala. Čarovnija se je zgodila pred petimi leti na petdesetem rojstnem dnevu Radia Študent. Tedaj je Mimika pokazala nekaj popolnoma novega in svežega in je iz polne dvorane izvabila ples. Z obiskovalci dogodka sta tedaj komunicirala Murtić in Rivić, ki sta na odru postopala precej entuziastično in veselo, kar je še dodatno razplamtelo publiko v dvorani.

Z enakim entuziazmom in sproščenostjo je orkester nastopil tudi v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Murtić je orkester šaljivo predstavil kot Bijelo dugme, kar je pomenilo začetek popotovanja po Mediteranu in razširjenem Balkanu. Sprva precej dinamično in plesno, nato pa občutno umirjeno in minimalistično je Murtić vodil ritem večera in pokazal, da dobro pozna temelje vzdrževanja pozornosti. 

Mimika je znana po svojem živahnem, plesnem in evforičnem repertoarju, toda hkrati drži dejstvo, da ima v glasbenem opusu zasedba tudi precejšnje število dolgih komadov, ki so pravzaprav čisto nasprotje. Dirigent in skladatelj je prve pol ure koncerta rezerviral za gledalčevo potapljanje v lahkotno energijo balkansko naravnanih ritmov. Po gladko in premišljeno ustvarjeni ujetosti je nastopil paradoks, ki je hkrati sprožil še globljo utesnjenost in nezmožnost plavanja v lastnih mislih. Ostalo je le brezpogojno vsrkanje napetosti in teatralnosti. 

Meditativna atmosfera se je izrazila med Niko Bauman s flavto in Leom Beslaćem s klaviaturami in sintetizatorji. Bauman je znotraj dolge sekvence uprizarjala melodije, podobne komunikaciji med ptico in človekom. Med živčno, frustrirajočo in napeto melodijo, ki je kazala na petje ptic, je spuščala človeški glas, ki je namigoval na sprostitev, premor in ravnodušje. Ostri toni flavte so se mešali z nežnim glasom, kar je ustvarilo občutek, da glasbenica igra inštrument in hkrati poje.

Po dolgi sekvenci se je v igro vključila Rivić z altom, čemur je odločno sledil še en potop v energičnost balkanskega modusa operandi. Koncert se je počasi bližal koncu, kot zadnji solist večera pa je nastopil Beslać s klaviaturami. Elektronsko producirana tantrična sekvenca, ki je hkrati koketirala z dronom, je jasno kazala na poslavljanje orkestra z odra. Poleg tega je bilo očitno tudi, da na nek način ne gre za vrhunec tega glasbenega večera, temveč zagotovo za povzetek, ki se je zaključil v umirjenosti, jasnem fokusu in minimalizmu.

Z nežnimi prelivi med teatralnostjo in resnostjo ter mediteransko energijo, lahkotnostjo in plesnostjo se je koncert končal po dobrih dveh urah. Zadnji glasbeni prizor večera je bil vendarle plesno naravnan, tako da je Mimika dogodek zaključila na svoj ustaljen način. 

Orkester je nastopil z dozo svežine, ki smo jo zaznali tudi pred petimi leti v Kinu Šiška. Pomembno je omeniti, da z besedo svežina ni mišljen sam zvok, temveč energija in občutek ob tem, kar se na odru odvija. Gre za orkester, ki ponudi glasbo in se hkrati neizmerno zabava, medtem ko igra, dirigira ali poje. Nekaj zelo lepega pri Mimiki je dejstvo, da se, medtem ko določen inštrumentalist izvaja svoj solo, preostali člani obrnejo k njemu oziroma k njej in solistko ali solista opazujejo, zraven poplesujejo in se vidno zabavajo, občasno pa si na uho kaj tudi zašepetajo, kaj pokomentirajo ali se skupaj smejijo. 

Mimika je na odru zaradi publike, mar ji je, kaj bo posameznik slišal in videl, toda vsak njihov nastop je samo še ena priložnost, da v sebi najdejo nekaj novega. Murtićeva vloga ni zgolj dirigiranje, temveč je predvsem opazovanje zvoka z različnih kotičkov in njegovo usmerjanje. Gre za združbo glasbenikov, ki v lastni kreativnosti in motivih, ki se jih oprimejo, z vsakim novim dogodkom pokažejo, da zmorejo še več od tega, kar smo lahko že videli in slišali. Ne glede na to, da se ukvarjajo z lahkotnimi mediteranskimi in balkanskimi temami in besedili, gre za nekonvencionalen način predstavljanja orkestralne podobe in zvoka, v bližnji prihodnosti pa se bo zasedba brez dvoma znova dokazala z novimi velikimi in odmevnimi projekti. 

Mimika Orchestra je uživala med muziciranjem, publika pa med poslušanjem, vendarle pa je za popolno doživetje zvoka in energije te zasedbe nujna postavitev v okolje, ki omogoča premik, kajti gre za muziko, ki brezkompromisno kliče po gibanju in plesu.