Mimika Orchestra: Divinities of the Earth and the Waters

Recenzija izdelka
Mimika Orchestra: Divinities of the Earth and the Waters
17. 6. 2018 - 19.00

PDV Records, 2018

 

Ideja modernega big banda, ki že v štartu ruši konvencije, kakršne goji tradicionalna oblika tovrstne formacije, je še kako živa in aktivna. Iz tabora legendarnih takih zasedb, v katerem na primer najdemo cirkuško-nagajive Italian Instabile Orchestra ali klasiko sprevračajoče Vienna Art Orchestra, smo na nedavnem cerkljanskem jazz festivalu slišali 50 let delujoči, a še vedno žilav in hudomušen nizozemski ICP Orchestra. Omeniti gre še domač Big Band GveriLLaz, ki se ob avtorskih skladbah loteva opusa Franka Zappe in je prav ta mesec zmagal na nizozemskem tekmovanju Corendon International Big Band Competition.

Iz neposredne soseščine, iz Zagreba, pa prihaja še en odličen big band, ki smo ga na teh valovih in v tej oddaji prvič predstavili pred tremi leti pod rahlo drugačnim imenom … Gre za Mimika Orchestra, nekoč znano kot Mimika Mak Murtić Ensemble, ki deluje, kot jasno nakazuje prejšnje ime, pod vodstvom Maka Murtića. Tale vsestranski skladatelj in glasbenik je sicer saksofonist, a na svežem dvojnem albumu Divinities Of The Earth And The Waters se je vzdržal samega igranja, zato pa prispeval vse skladbe, njih orkestracijo, besedila ter kajpak sam koncept. Slednje je rdeča nit Murtićevih projektov; če se je na albumu A Place Glowing a Brilliant Red, obravnavanem v Tolpi pred tremi leti, lotil namišljene kolonizacije Marsa, se je na obsežnem novem delu vrgel v zvočno in poetsko popotovanje posameznika od ene do druge zibelke ali od enega do drugega groba …

Takšnole nič kaj lahkotno ali ležerno temo je Murtić vešče odel v prvine balkanske folklore, zakladnice, iz katere se tudi sicer napaja. V široko in globoko skrinjo glasbe s celotnega Balkana, a vendar s poudarkom na dediščini bivših bratskih republik, se Murtić potaplja tudi s preučevanjem tradicionalnih glasbenih oblik in učenjem igranja na ljudske inštrumente. Čeprav smo prejle povedali, da orkester prihaja iz Zagreba, je treba vendarle v službi točne faktografije povedati, da so prvi zametki te zasedbe nastali med Murtićevim študijem v Londonu. Pravzaprav danes nekako delujeta dve različici zasedbe, ki se po potrebi dopolnjujeta z dodatnimi glasbeniki ali drugimi umetniki, kajti Mimika Orchestra svojo muziko praviloma podpira z multimedijskimi dodatki.

Skladbe za pričujoči album so bile posnete tako v Londonu kot Zagrebu, z glasbeniki iz obeh okolij ter nekaterimi gosti. Čeprav se je rodil šele pred 30 leti, je Murtić postregel z izjemno zrelo zvočno zgodbo, ki pleni našo pozornost ne le z drznim sopostavljanjem starega in novega, folklore in avantgarde, klasike in modernega, marveč tudi z izjemno uspelo koherentnostjo. Merimo na celostno zvočno pripoved, ki že na posnetku zaživi kot svojevrstno dramsko-glasbeno delo, ki kljub trajanju osemdesetih minut nikoli ne izgubi na dinamiki in gibkosti. Po drugi strani pa že posamične skladbe, med katerimi jih je kar nekaj, ki trajajo krepko čez deset minut, vzdržujejo princip del je celota oziroma, rečeno drugače, imajo tudi posamezne skladbe podoben dinamično-dramatski lok, kakršen zaznamuje celoten album.

Govorimo o tem, da so Murtićeve skladbe vedno večslojne, večznačne in razvezane tako v ritmiki, pri kateri si krepko sposoja od neparnega balkanskega metra, kot v harmonijah. Pogosto se zgodi, da se komad začne s kaotičnim večglasjem, iz katerega se kaj kmalu izvije lepa nosilna melodija v slogu ljudskih pesmi. Nosilni vokal Maje Rivić se potem skozi številne modulacije prepleta z vešče vodenimi sekcijami orkestra ali pa se prepusti navdihnjenim vokalizacijam, iz katerih veje tako namig avantgardnim vokalistkam kakor tudi improvizaciji v ljudskih glasbah. Album je zelo dobro premišljeno zvočno delo, ki spretno plava po različnih navdihih in zvočnih motivih. Poleg folklore so jasne aluzije na dela klasičnih avtorjev, ki so se poigravali z ljudskimi motivi, zatem pa še tako na svobodnjaški jazz kot na klasične velike orkestre od Ellingtona do Gila Evansa. Prisotna je tudi raba drobnih odkruškov elektronike ter ponekod nabrite električne kitare pa tudi psihedelični rock.

Kljub številnim navdihom je glasba Mimika Orchestra sila enovita in izvirna, vsaj v našem bližnjem pa tudi širšem prostoru. Prežeta je z idejo neke vzvišene ceremonije, rituala, radostnega slavljenja lastne zgodovine in smrtnosti, hkrati pa te metafizične teme prevprašuje. Orkester, ki je tokrat štel tja do 30 glasbenikov, je lepo ubran, in ko je treba, tudi primerno razštelan, hkrati je oster in melanholičen, bučen in tih. Album, ki ga na Hrvaškem že razglašajo za eno najpomembnejših letošnjih izdaj, bi morali obvezno slišati naši domači jazzerji, mladi in stari, tradicionalisti in modernisti, še posebej tisti, ki radi predelujejo tradicijo, kajti menimo, da bi lahko postal pomemben kamenček v vselej spreminjajočem se mozaiku prenavljanja tradicije.

 

Mimika Orchestra - Song of Sorrow - Live in Zagreb (Museum of Contemporary Arts)
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.