Rika Muzika/Menart, 2022

V Londonu ustanovljeni in zdaj v Zagrebu delujoči Mimika Orchestra na teh valovih že dokaj dobro poznamo. V oddaji Tolpa bumov smo zavrteli prejšnja dva albuma tega veleorkestra, A Place Glowing a Brilliant Red iz leta 2015 in  Divinities of the Earth and the Waters iz leta 2018, bend pa smo imeli priložnost tudi slišati v živo na doslej edinem slovenskem koncertu, ki je ozaljšal praznovanje petdesetletnice Radia Študent. Zasedba je svojo diskografsko pot začela leta 2012 s prvencem From Scratch to Structure Suite, zdaj pa je pred nami četrti album Altur Mur. Nova plošča sledi na prejšnjih izdelkih zastavljenim ustvarjalnim smernicam, ki jih je osmislil vodja in glavni skladatelj Mak Murtić. Vsi albumi so konceptualni, z dodelano zgodbo, ki jo z zvokom in glasovi pripovedujejo vešči glasbeniki.

Pri tem odkrito črpajo iz širokega nabora ljudskih godb, še najraje iz domačih in bližnjih krajev, ter se naslanjajo na bogato zapuščino tradicionalnih bigbendovskih orkestrov, ki so melodije in ritme venomer spajali žmohtno in premišljeno. Tukaj merimo na zahtevne, zapletene aranžmaje in drzno postavitev posameznih inštrumentalnih delov, a vedno z mislijo na všečnost in spevnost. Slednje je prepoznavna in dostikrat vodilna prvina Murtićevega skladateljskega opusa, saj so pevski deli ne le enakovredni inštrumentalnim, marveč imajo pomembno vlogo, da z besedili pričarajo konceptualno štorijo, ki vedno stoji za glasbo. To vlogo na novem albumu izjemno doživeto opravlja trio ženskih glasov: Maje Rivić, Dunje Bahtijarević in Marte Kolega. Slednja je prispevala tudi besedila, o katerih bomo kakšno zapisali pozneje ... K pomembnim prvinam Murtićevih skladb pa je vsekakor treba dodati še vpletanje nejazzovskih prvin, predvsem tistih iz alternativnega in art rocka.

Murtić na svežem albumu Altur Mur s pomočjo dvaindvajsetčlanskega orkestra z zgodbo in godbo oživlja namišljeni ali zamišljeni Mediteran. Orkester nam namreč razprostre godbo, pesmi in rituale mediteranskega življa, ki je Mediteran naseljeval pred današnjim časom, torej v za nas neposredno nespoznavnem času, ki vedno obstaja v nekem lebdečem, megličastem prostoru onstran aktualnega in otipljivega. Pomemben gradnik pri »izgradnji« neobstoječih prostorov je bila pevka in besedilopiska Marta Kolega. Besedila je spisala v sodelovanju z Murtićem, ki se je raziskovanja glasbe in starih mediteranskih jezikov lotil pred tremi leti, ko je začel pripravljati gradivo za pričujoči album. Kolega je besedila spisala v izumrlem veljotskem narečju z otoka Krka; gre za govorico, ki pripada romanski skupini jezikov, a je v njej vendarle občasno slišati kako hrvaško besedo, večinoma dokaj popačeno.

Altur Mur v omenjenem narečju pomeni Morski hram in album se primerno naslovu tudi začne: uvodna skladba Tuota Nuester namreč v prevodu pomeni Oče naš. Začne se le z vokali, s kakor da sakralno melodijo, ki pa se nekje v četrti minuti, ko vokali utihnejo, počasi začne spreminjati v za Mimiko prepoznaven bigbendovski zvok. Hitremu ritmu bobnov se počasi pridružijo raznolika pihala, nakar vokali znova vzniknejo, a tokrat ne s sakralno melodijo, pač pa z jasnim naslanjanjem na tradicionalno godbo z otoka Krka, ki je zaradi pettonske lestvice zelo podobna istrski ljudski godbi. Vtis, da slišimo variacije ljudske godbe, je dodatno podčrtan z rabo različnih pihal, ki – predvsem v visokih legah – marsikdaj spomnijo na kakšno ljudsko pihalo. V tem drugem, ritmično in melodijsko zelo razgibanem delu skladbe, besedila namigujejo na karneval ter Tezeja in Minotavra, ki s temami iskanja, boja, veseljačenja in hrepenenja začrtajo tematski okvir celotnega albuma.

V nadaljevanju nas čaka razburljivo in razburkano popotovanje, ki skriva številna presenečenja. V malone vsaki skladbi nas čakajo številne spremembe v tempu in dinamiki pa tudi v vzdušju, ki ga glasbeniki čarajo. Včasih se skladba skorajda ustavi, da bi se hipoma znova zagnala, a v povsem drugačni zvočni preobleki. S tem ustvari orkester občutje izjemne dinamike in dramaturško dodatno zasuka tok albuma. Zaradi teh vsakokratnih »razbitin« se zdi, da je na albumu več posamičnih skladb, kot jih je zares, več zvočno-besednih labirintov, v katerih se naj poslušalec izgublja in najde.

Kljub takim domiselnim in domišljenim blodnjakom – ali prav zaradi njih – se album posluša v enem dihu, kot soundtrack za neko izmišljeno preteklost, ki jo zasedba oživlja pred našimi ušesi. Po brezšivno sopostavljenih odkruških raznolikih tradicij poslušalca proti koncu albuma zares pričaka Minotaur, nemara najbolj kompleksna in aranžmajsko razgibana skladba. Začne se z igrivim petjem in močnim pihalskim groovom, konča pa se v malone elegičnem vzdušju, ki pa se razpotegne v sklepno skladbo Thalassa oziroma v prevodu Morje. Nazaj k viru in izviru, krog je sklenjen, a hkrati ostaja brez začetka in konca, blodnjak, v katerem vedno znova razpadamo in se sestavljamo, se znova izumljamo ... Tako kot Mimika Orchestra, ki se s tem albumom potrjuje kot najboljši novojazzovski orkester daleč naokrog.