Klub Gromka, Ljubljana, 4. 3. 2023

RŠ recenzijo tokrat začenjamo z razmislekom, da kljub morda širokemu naboru bendov iz tujine organizatorji k nam še vedno vabijo ziheraške zasedbe. Namreč takšne, ki so se pri nas že ustavile v zadnjih letih in jih je publika dobro sprejela. S tem ni pravzaprav nič narobe, sploh glede na trenutno ekonomsko situacijo, vredno pa bi bilo odpreti dialog z različnimi organizatorji o kuriranju glasbenega programa. Eden takih dogodkov, ki se zgodijo razmeroma redko in za katerega je bilo težje predvideti, koga bomo na njem srečali, je bil nastop dveh duov v Klubu Gromka na Metelkovi v soboto, 4. marca. Najprej sta nastopila Italijana Riccardo »Rico« Gamondi in Matteo »Napo« Palma, ki pod imenom Uochi Toki ustvarjata mutirano mešanico nojza in hiphop beatov. Za njima pa Kanadčana Aidan Baker in Leah Buckareff, ki igrata muziko kot drone metal zasedba Nadja. Skupini sta trenutno na evropski turneji, kar pa ni naključje, saj so glasbeniki v preteklosti sodelovali tudi v studiu. Vredno je omeniti še ploščo Labyrinthine, ki sta jo Nadja v sodelovanju z nekaterimi glasbeniki s trenutne ekstremne scene izdala lansko jesen. Tvegan dogodek za slovenska tla? Mogoče, a vseeno smo začutili, da se obeta nekaj prijetnega.

Začetek dogodka je bil napovedan za 21. uro, vendar pa se je še deset minut pred deveto zdelo, da za ta večer v Gromki ni napovedanega programa. Prostor pred dvorano je bil skoraj popolnoma prazen, pred vrati pa sta postopala varnostnika, ki sta še vedno čakala na prihod obeh zasedb. Nekaj čez deveto so se vrata Gromke odprla, obiskovalcev pa še vedno ni bilo od nikoder. Bodisi je to problem izbora skupin, ki sta tako na naših tleh kot v tujini precej zaviti v obskuro, bodisi je bilo to zaradi slabe oglaševanosti dogodka. Vsekakor pa je bilo videti, da je tistih nekaj, ki so se le opogumili, v dobrem razpoloženju.

Med počasnim srkanjem pijače ob čakanju na začetek koncerta in poslušanjem hiphop podlage smo lahko opazovali projekcijo, ki je prikazovala nekakšen virtualen svet. Projekcija ni bila zgolj okras – kmalu se je namreč pokazalo, čému je služila. Čez dobrih deset minut sta na oder stopila člana Uochi Toki, kar je spodbudilo nekaj teles, da so se premaknila v smeri središča kluba. Rico se je za mešalko postavil na levo stran odra, Napo pa se je usedel na desno in si nadel VR očala.

Množica je ob tem dejanju stegnila vrat v zvedavem pričakovanju, projekcija pa se je začela simultano premikati ob umetnikovih gibih. Na projekciji smo lebdeli nad virtualnim okoljem, čezenj pa nas je mojstrsko vodil Napo. Začeli so se razvijati prvi zvoki, na platnu pa smo opazovali računalniško oblikovan svet. Kmalu je prostor Gromke začel izginjati, namesto tega nas je posrkalo globlje med plastične pokrajine živih barv. Pred nami so nastajala ogromna skeletna bitja, ki so stegovala svoje dolge roke naprej, naprej, naprej, naprej, v ritmu repetitivnih umazanih hiphop beatov. Uochi Toki sta očarala prišleke s svojim nastopom, k čemur ni pripomogla samo njuna impresivna vizualna spremljava, temveč tudi dobro ozvočenje, ki je v naše telo zarezalo s slehernim udarcem basa.

Usklajenost obeh članov je namigovala na dolge ure vaj. Občestvo sta po vizualnih in zvočnih krajinah premikala s tako lahkoto, da smo imeli občutek, da smo priča coprniji. Prvi del koncerta, ki je trajal slabo uro, se je zaključil z glasnim vrhuncem, ki je nenadoma potihnil. Da je publika padla v trans, je bilo slišati tudi v trenutku tišine, ki se je razlegel po koncu njunega nastopa. Šele ko sta se člana na rahlo priklonila in se zahvalila, je po dvorani zadonel aplavz z vzkliki in nas pripeljal nazaj v realnost. Gromka je bila po koncu prve točke že kar prijetno napolnjena, čeprav so bili obiskovalci še vedno sramežljivi in se niso drznili premakniti bliže k odru. Nekateri so se radostno odpravili do šanka, ostali pa ven na svež metelkovski zrak.

Virtualno-plastični svet so zamenjali posnetki zimske narave. Veje, odete v plast snega, ritmično kapljanje iz ledenih sveč, jelenje rogovje, ki je kukalo izza grma. Če sta bila člana Uochi Toki postavljena vsak na svoj konec odra, sta se Aidan in Leah postavila na sredino. Aidan obrnjen v smeri občinstva, Leah v smeri projekcijskega panoja. Ločevala ju je zgolj mizica, pogrnjena s slastnim izborom efektnih pedalk. Nastop druge zasedbe je definitivno privabil še nekaj novih obiskovalcev. Ko se je iz ojačevalcev počasi valilo pritajeno brenčanje, so se telesa začela zibati v ritmu. Nadja sta v svojih studijskih posnetkih slišati tako zelo neizprosno silovita, zato smo pričakovali, da bodo ušesa slej ko prej požrli valovi zvoka. Vendar v Gromki ni bilo tako. Njuna glasba je, kljub temu da je bila prepoznavno dronerska, izpadla dokaj tiho. To je morda nekaj obiskovalcev razočaralo, nekatere pa razveselilo, da mogoče le uidejo pokoncertnemu tinitusu. Temu navkljub pa sta podobno kot Uochi Toki tudi Nadja nad obiskovalce spustila urok. Nekateri so se počasno zibali ob taktu, ki ga je narekovala ritem mašina, spet drugi so stresali z glavo. V tistem trenutku niso bili več prisotni močni basi, temveč zgolj megleno hrupni zid. Če smo si zaželeli močnejše intenzitete, smo se morali postaviti na desno stran odra, kjer je imel dvojec namontiran ojačevalec. Vendar pa smo, ne glede na to, kje smo stali, zagotovo imeli občutek, da smo priča nekakšnemu starodavnemu ritualu, izvedenemu na inštrumentih moderne dobe. Tudi Nadja sta po koncu koncerta za dobrih nekaj sekund utišala publiko, ki se je takoj nato predramila z bučnimi vzkliki. Člana sta se skromno priklonila, nato pa se počasi odpravila med obiskovalce k mizi z bendovim promocijskim materialom.

Z glasbenikoma dvojca Nadja smo po koncertu tudi spregovorili in ju malo povprašali o splošnih vtisih s turneje. Dejala sta, da sta si zadala kar naporen urnik s samo enim prostim dnevom in da to morda sedaj rahlo obžalujeta, a sta zaenkrat vendarle doživela same prijetne izkušnje. Zanimivo jima je bilo tudi videti, kako se je Metelkova spremenila od takrat, ko sta jo obiskala prvič – pred desetimi leti sta namreč nastopila v Menzi pri koritu. Po kratki izmenjavi besed z ustvarjalcema smo klub zapustili. Ura je bila točno enajst zvečer in po kratkem sprehodu po Metelkovi smo lahko našli svoj majhen kraj za nadaljnje druženje. Lahko pa smo se prepustili očiščenju, ki je sledilo intimnima koncertoma Nadje in Uochi Toki in ki nas je spremljalo vso pot domov.