Neposlušno - glasbena tveganja na preizkušnji. Festival glasbene improvizacije v Španskih borcih.

Ob izidu dvojne cd plošče Neposlušno, je v produkciji zavoda Sploh veliko dvorano Španskih Borcev zasedla druščina improvizatorjev in improvizatork s tridnevnim festivalom svobodne improvizacije. Sam dogodek in omenjeni posnetek sta produkt delavnic, ki jih zavod Sploh organizira že nekaj let. Do sedaj smo sorodne dogodke lahko spremljali bodisi v obliki koncertnih večerov Con fine aperto, bodisi kot mini festivalske maratone. Tokratni festival pa je tudi z izdajo plošče in gostujočimi pomenil, kot je bilo predlagano ob neki priložnosti, tudi nekakšen glasbeni simpozij. V treh večerih smo tako lahko prisostvovali predstavitvi omenjene zgoščenke skozi kratke nastope, koncerte gostujočih muzikov in predavanje sociologa Iča Vidmarja, ki je spregovoril o improvizaciji v glasbi znotraj širšega konteksta, ki ga ta predpostavlja.

V zvezi s slednjim, nek možen paradoks. Na včerajšnjem predavanju je Ičo Vidmar spregovoril o širokem področju improvizacije znotraj različnih glasbenih praks. To je storil na festivalu zelo specifične prakse improvizacije, ki jo je Derek Bailey nekoč želel razločiti tudi z izrazom neidiomatska. In prav Derek Bailey je eden prvih, ki je precej zapostavljeno področje improvizacije znotraj geografsko in zgodovinsko različnih glasbenih praks raziskoval v verjetno do danes še nepreseženi študiji. Improvizacija je skratka v glasbenih praksah vseprisotna, četudi neenakomerno in njeno samostojno izpostavljanje opravičuje na eni strani skrajna zmuzljivost, na drugi neverjetna zapostavljenost, ki jo ima znotraj različnih uradnih ali manj uradnih diskurzov o glasbi. Na drugi strani pa poleg vseprisotnosti improvizacija poimenuje tudi posebno, zgodovinsko in celo geografsko oprijemljivo, četudi skrajno marginalno področje glasbenega ustvarjanja. Zmuzljivost je tu vpisana že v samo zasnovo igre. A se kljub temu nazadnje predstavi na festivalu Neposlušno, kjer ena pionirskih zasedb svobodne improvizirane muzike, AMM, nastopa precej enakovredno ob drugih glasenikih in glasbenicah, ki se v glasbena tveganja spuščajo tudi na domačih tleh.

Pod sekcijo predstavitev zgoščenke Neposlušno smo v dveh večerih prisostvovali seriji krajših, 12 minutnih nastopov nekaterih sodelujočih tako na tedenski delavnici Tomaža Groma, kot na intenzivni izmenjavi izkušenj znotraj delavnice gostujočega Eddie-ja Prévosta, ki je potekala sočasno s festivalom. Zanimivost teh nastopov ima tudi lokalne razloge. Večino sodelujočih poznamo kot akterje znotraj različnih grupacij, naj bodo te jazzovske, alter-rockovske ali etno usmeritve. Na samih nastopih se te razlike povečini razblinijo, kar je morda še najbolj očitno pri tistih posameznikih in posameznicah, ki so svoje ustvarjanje improvizacijskim tveganjem posvetili tudi preostali del svoje glasbene poti. Namesto izpostavljanja in merjenja posrečenosti duetov, zgolj diskriminatorna opazka. Če na primer Marko Karlovčec raziskuje zven z dolgimi variiranimi toni saksofona, svoje raziskave zlahka popelje tudi v desetminutni duet predpreteklega večera. Na drugi strani pa se za isto priložnost Irena Tomažin odpove svojemu utečenemu nastopu, in v ospredje postavi glas na način, ki ga nismo nujno vajeni iz njenega projekta IT.

Nekoliko več časa je bilo odmerjenega ločenim nastopom gostov festivala Neposlušno. Četrtkov večer sta oder zasedla korejska, v New Yorku delujoča čelistka Okkyung Lee, v duetu s Thomasom Lehnom na analognem sintesajzerju. Igro Okkyung Lee morda prepoznamo po zgoščenosti ubiranja tonov in zvokov, vsaj v tokratnem duetu pa se je ta dogajala zvezno in v srednje tihem registru, ki je nekje na polovici krajšega nastopa predstavil manjši preobrat. Največ pozornosti publike je bil deležen petkov nastop dvojca AMM, ki je kot rezultat poigravanja sprva znotraj robnih jazzovskih muzik v sredini šestdesetih let prejšnjega stoletja prešel v izvirno britansko grupacijo spremenljive zasedbe. V Španskih borcih sta pod njenim imenom nastopila njen prvotni član Eddie Prévost na tolkalih in že zgodaj priduženi pianist John Tilbury. Instrumentarij je sicer ponujal številne možnosti, ki pa jih je Tilburyjeva igra bolj nad tipkami kot po njih ali Prevostovo prefinjeno kombiniranje med drugim ogromnega bas bobna in gonga s skrajno previdnostjo precej oklestila in preizkušala ob stalni slutnji tišine. Ob tem pa dialog ni predstavil kake dramaturške napetosti, pač pa je v svoji redukciji prej povzročal učinek ugodja kot nekakšni poslušalski predpostavki.

Zaključni, včerajšnji večer je namesto kratkih predstavitev z zgoščenke neposlušno predstavil dva daljša dueta. Tokrat glasbeno-plesni duet sta predstavila plesalka Dafni Stefanou in švicarski improvizator na harmoniki, Jonas Kocher. Kljub drugačni zasnovi pa je tudi tokratni duet pomenil enakovrednost dveh akterjev, saj sta si oba dovolila občasno prestopanje v medij drugega. Pravzaprav je bilo težko uganiti, kje gib dopolnjuje zvok ali glasba spremlja gib, v vsakem primeru pa je dialog obeh kmalu izzval tako Kocherjeve premike v prostoru, ki niso imeli zgolj akustične vloge, Dafni pa je postopoma v gib vpeljala še lasten glas. Godalni zaključek festivala je včeraj pripadel dvem mlajšim norveškim glasbenicam, Vilde Sandve Alnæs na violini in Ingi Margrete Aas na kontrabasu. Namesto krajšega nastopa sta se glasbenici odločili odigrati dva ločena improvizirana kosa, pri čemer je violistka zapadla v ponavljanje svoje netonalne igre, a je zopet sama medigra obeh nekako izsilila vsakokrat drugačen iztek.

Podana skopost opisov nastopov je morda tudi neizbežna, festival Neposlušno pa si vsekakor zasluži še nekaj splošnih poudarkov. Najprej, verjetno ni bilo naključje, da se je festival v celoti izognil igri večjih kolektivov oziroma osredotočil izključno na duete. S tem je izpostavil improvizirane medigre v njihovem minimumu, kjer je vsak glasbenik po svoje izpostavljen najprej s svojo igro in nato v svoji odzivnosti na soigralca. Na drugi strani ni bilo pri posameznih zasedbah opaziti nobenih drugih predpisov – če je morda nastop dveh godal videti naraven, pa se je kombinacija instrumentov v duetih takemu videzu praviloma izognila. Nazadnje pa je festival predstavljal izziv tudi za poslušanje, saj se to ne more opreti na privilegirane momente, kot so instrument, osebnost ali dramaturški razvoj. Kljub temu ga je vseskozi prežemala igrivost – ob tveganju, ki sta ga izpostavila tako sama igra, kot podnaslov festivala. Zagotovo pa je na koncu ostal izražen resen namen, da svobodna improvizacija ne le dobi prostor na domačih odrih – tega si je nenazadnje že izborila – pač pa, da si skozi v tovrstno prakso vpisana negotovost izbori tudi opazno kontinuiteto.

Na festivalu Neposlušno pretekle tri dni v Španskih borcih je bil različno intenzivno prisoten Aleš.