Včeraj smo bili v Menzi pri koritu priča prvemu letošnjemu beograjskemu zvočnemu desantu na slovenski glasbeni teritorij. Odvržen paket duševne hrane in balzama za ušesa je vseboval dva srbska tria, ki sta Slovencem priskrbela pošteno dozo decibelov. Megapolis, kot je Beograd, je iz svoje notranjosti vedno znal izbljuvati nove, dobre garažne bende in Nova srbska scena, kot so poimenovali tiste skupine, ki so se pojavile v zadnjih letih, je zopet močna. Ime je dobila po rubriki Scena internetnega glasbenega magazina Popboks in je predstavljala način afirmiranja bendov, ki Srbiji ni bil tuj. Dovolj se je spomniti že projekta Brzi bendovi Srbije iz devetdesetih let. Poleg Petrola, katerega koncert se nam tudi obeta čez slab mesec, so zaenkrat glavni predstavniki te scene Repetitor in Nežni Dalibor, v zaledju pa ždi še kopica neuveljavljenih bendov.

Menzo je včeraj ogrel Nežni Dalibor, trio iz Beograda, ki ima korenine v Vranju, tobačnem kraljestvu na jugu Srbije. Bend deluje že od srede devetdesetih let, bolj resno in zreduciran na trio pa od leta 2005. Z vsemi "sredstvi in veščinami" so predstavili pesmi z istoimenskega debitantskega albuma „Sredstva i veštine“, ki je, tako kot prvenec Repetitorja „Sve što vidim je prvi put“, izšel lani za založbo Odličan hrčak. Melodično kitarski in scensko mirnejši nastop v dolžini nogometnega polčasa so izpeljali kitarist in pevec Ivica Marković, Ljubomir Vučković na basu ter Branimir Bogdanović za bobni. Med komadi seveda ni smel manjkati hit „Samo magli“, ki ga je publika iz naše prestolnice, vajena večne pripadnosti barjanski megli in dežju, iskala od začetka koncerta.

Nekateri med njihovimi vzorniki iz domačega zlatega obdobja z začetka osemdesetih let so izgradili visoke platforme. Nova generacija jih je nadgradila in pomešala z drugimi vplivi in - če je bil Šarlo nežen, je Nežni Dalibor toliko bolj. Je ravno pravšnje poročno darilo nikoli uzakonjeni zvezi sofisticiranega britanskega pop rocka in melodične faze ameriškega hardcora s konca osemdesetih. Pomeni kolizijo vrhunca The Wedding Present, Smithsov in Stone Roses s huskerdujevo Candy Apple Grey.

Kot se je izkazalo, so v drugem polčasu oder zavzele zvezde večera. Po odličnem prvencu "Sve što vidim je prvi put", ki je bil posnet v Puli v studiju Partyzan, so dokazali, da so v živo še boljši. Nežnejši spol ima v bendu dvotretjinsko večino in zastopa ritem sekcijo, ki te drži na pozor s ponavljajočim bombardiranjem basistke Ane-Marije Cupin in Milene Milutinović za bobni. Dvajsetletniki beležijo meteorski vzpon od leta 2005 naprej, ko se je kitaristu in vokalistu Borisu Vlastelici ter bobnarki pridružila prej omenjena basistka. Ta še posebej izstopa s svojo drobno postavo, v katere rokah deluje bas kitara enormno velika - prav živalsko velika - in to žival je uspešno krotila skozi ves koncert. Njeno basiranje se je v magnetnem polju srečevalo s šeststrunskim kitarskim zarezovanjem v surovo meso, tega pa je v ozadju spremljala odpičena bobnarka. Publika se je vdala nasladi že pri prvih rifih in poskakovala ob postpunkovskem udrihanju po bas strunah. Priča je bila soničnem razgaljenju, kakršnega se ne bi sramovali niti kakšni Sonic Youth ali Pixies. Energijo, ki je preplavila koncertni prostor, je deloma kazila le kvaliteta ozvočenja vokala, ki ga je bilo ob prebijanju zvočnega zidu včasih slabo slišati. Vse, kar smo v izvedbi Repetitorja videli in slišali, ni bilo prvič - je interpretacija že znanega, a nadgrajenega z novimi idejami. Sam bend je na dozo navdušenja odgovoril z novo dozo noisa v bisu in bil nasmejano presenečen nad dobrim sprejemom, kakršnega v takšni meri verjetno niso pričakovali. Huronsko indijansko skovikanje publike je imelo za posledico še en „Repetitor-repete“, pri katerem so se protagonisti že opravičevali, da več komadov pač nimajo in da se bodo začeli ponavljati, kitarist pa je zadnje dratanje opravil kar med razposajeno publiko.

Beograjski bendi so imeli vedno pokončno držo, ki se ni preveč ozirala na mainstream tokove, na kar med ostalim kaže tudi petje v njim domačem, srbskem jeziku, katerega bi ob takem nastopu razumel vsakdo, četudi bi bil "izpet v cirilici". Vsekakor smernica mnogim slovenskim bendom, ki mislijo, da rokenrol ne more biti uspešen v slovenskem jeziku in ki se, mogoče zaradi megalomanskega apetita po uspehu v tujini, niti ne poizkusijo v veščini stihoklepstva v maternem jeziku.

V Menzi je sondiral Robert Suša.

Re: Nežni Dalibor in Repetitor!!!

anonimni alkoholik [30/03/2009]

"Vsekakor smernica mnogim slovenskim bendom, ki mislijo, da rokenrol ne more biti uspešen v slovenskem jeziku in ki se, mogoče zaradi megalomanskega apetita po uspehu v tujini, niti ne poizkusijo v veščini stihoklepstva v maternem jeziku." word!

 

Re: Nežni Dalibor in Repetitor!!!

ix [27/03/2009]

ja repetitroke so res zagruvale kot se spodobi.. svaka cast