Klub Gromka, Ljubljana, 27. 10. 2022

Po nekaj letih sta se v naše konce vrnila Stefania Pedretti in Bruno Dorella, stara znanca tako Radia Študent kot Kluba Gromka, bolj poznana pod imenom zasedbe OvO. V Sloveniji sta nazadnje nastopila leta 2017 – in to kar dvakrat, ko sta promovirala album Creatura. Takrat sta si oder delila najprej s presunljivim Markom Karlovčecem, kasneje istega leta pa še z bendoma Big|Brave in GNOD. No, čas hitro teče, nič ne reče, leta so minila, izšle so nove plošče in zgodil se je nov koncert pod okriljem kolektiva Rafal. Tokrat jima je plesišče pod odrom ogrevala domača zasedba Jegulja.

Ura je bìla pol deseto, ko so se pod odrom zbrali kitarista Jan Kozel in Jure Gašper ter aktualni bobnar Rok Henigman, ali po domače – zasedba Jegulja. Bend, ki je postal najbolj znan po tem, da menja bobnarje kot po tekočem traku. Težko je verjeti, saj se zdi kot včeraj, toda Jegulja naslednje leto praznuje kar deseto obletnico obstoja. V tem času so izdali dve plošči, prvenec Darkest Light in drugo ploščo Exit Sandman, medtem pa zamenjali zajetno število bobnarjev. Toda če so te spremembe stalnica, potem lahko rečemo, da je Jegulja vsaj konsistentna glede na svoj ustroj. 

Zasedba, ki ne potrebuje bas kitare, da zveni slastno mastno, se je tako tudi ob tej priložnosti izkazala kot dobro podmazan mehanizem. Zvesta progresivnemu stonerju je neumorno nizala rif za rifom, Kozlov rif čez Gašperjev rif in obratno, medtem ko je bobnar Henigman stabilno narekoval ritem čez drn in strn peščenih sipin. Če je poslušalec priprl oči, se je prav zlahka znašel v arkadni igrici, kjer se lovi s puščavskimi črvi. Glasbeniki so preigravali skladbe z obeh plošč in tako razveseljevali precej dobro ogreto Gromkino poslušalstvo. Čeravno se zasedba ponaša s tem, da ne potrebuje vokala za dovršen zvok, se je tokrat zdelo, kot da so pravzaprav dodali vokal. Med posameznimi komadi se je namreč precej razgovoril Jure Gašper, tako da so lahko tudi tisti, ki niso razumeli, zakaj je bil v opisu dogodka predstavljen kot enfant terrible socialnih omrežij, na koncu vendarle povezali čebelice z rožicami. Med skladbami je nemalokrat omenil Janeza Janšo, pravzaprav tolikokrat, da bi mu težko verjeli, če bi dejal, da gre zgolj za pure hate relationship. Iz publike so se vili vzkliki »špilej« in zvok razigranih kitar je poslušalce zopet peljal na obljubljeni trip v puščavo, pa četudi je imel kak komad naslov Foot in the Shit.

Po kratkem premoru sta na oder končno stopila Stefania in Bruno, kot običajno oblečena v šamanska oblačila, ki pa so bila tokrat na mestu v luči prihajajoče noči čarovnic. Poleg oblačil sta poskrbela tudi za fin make up, Stefania pa si je ob priložnosti spustila dolge dreadlocke, ki so segali vse do tal. Vendar to niti ni tisto, kar opredeljuje njun nastop. OvO je ritem, ki je kot mašina, je kitarski drone in najpomembneje – je Stefanijin vokal, ki zveni kot poslednji krik.

Po albumu Creatura, ki sta ga promovirala leta 2017, sta leta 2020 izdala še album Miasma, ki ga zaradi koronavirusa in Stefanijinega zaskrbljujočega zdravstvenega stanja žal še nista veliko predstavljala z živimi nastopi, nedavno pa sta izdala tudi album Ignoto. Tako sta se ob tej zadnji izdaji odpravila na novo turnejo, da bi promovirala oba albuma. 

Če je recenzentka tega koncerta v preteklosti že pisala o smrtnosti koncerta OvO in Marka Karlovčeca, je tokrat nujno omeniti hitič z nove plate, na več delov razdeljeno kompozicijo La Morte Muore, ki v prevodu pomeni »smrt umre«. Glasba z nove plošče zveni nekoliko počasneje, poudarjeno tesnobno, z manj punkovskimi vložki, kot smo jih bili vajeni denimo še na plošči Creatura. Od tod ideja o poslednjem kriku, ki ne predstavlja več zgolj smrti, pač pa odmeva za smrtjo smrti. Za tistim nepredstavljivim, za velikim ničem v svoji polni podobi. Počasi, kot si sledijo kadri v filmu Torinski konj, se je vil drone OvO, s katerim sta nas Stefania in Bruno uročene držala v šahu tudi na tokratnem koncertu v Gromki.

Ker se je koncert začel razmeroma pozno, okoli pol desete zvečer, se je toliko bolj zdelo, da bi lahko bila oba koncerta malenkost krajša. Organizatorjem sicer ne moremo zameriti pozne ure. Sočasno se je namreč odvijal tudi festival Ignor in je zatorej povsem razumljivo, da niso želeli povsem prekriti dveh finih dogodkov tistega večera.