Cvetličarna, 23. 4.  2015

Partibrejkers, ključni rock 'n' roll bend iz jugoslovanskega kulturnega področja in bržkone najboljši rock 'n' roll bend od Pariza do Pekinga, ima zelo dolgo zgodovino nastopov ne le v Ljubljani, pa tudi v Cvetličarni ne, ki je od leta 2005 njihovo domovanje v naši prestolnici. Ob 30. obletnici od objave prvenca Partibrejkers, ki je pomembno spremenil način, kako se rock 'n' roll dojema in igra na območju od Triglava do Vardarja, so v družbi puljskih Messerschmitt po dveh letih od antologijskega skupnega nastopa z Majkami vnovič zasedli oder kluba na Kranjčevi.

Tudi Messerschmitt so imeli svojo obletnico – petindvajset let od objave sijajnega prvenca Foxxin, s katerim je Miro Kusačić veliko prispeval, da je Pulj začel resno konkurirati Reki kot osrednje mesto za rock na hrvaški obali. Foxxin' je album ostrega, z bencinom prepojenega pokajočega rock 'n' rolla, ki drvi po jadranski magistrali 150 kilometrov na uro čez vse ovinke. Od uvodne Miss Jackie Daniels do zaključne Route 66 je Miro na kitari in vokalu šel brez zastojev skozi glasbo, ki predstavlja vrhunec njegovega dosedanjega ustvarjalnega in izvajalskega izraza. Messerschmitt so bili v začetku devetdesetih eden najbolj vznemirljivih jugoslovanskih bendov, ki je imel pred seboj odprto cesto v rock 'n' roll raj. A vojna je spremenila vse in ustavila razvoj takratne skupine. Predstavitev Foxxina ob veliki obletnici je bil dobrodošel opomnik na vrednost te sijajne rock 'n' roll plošče in na to, kako zanimivo in poglobljeno razumejo rock 'n' roll v Istri. Miro Kusačić, ki ima avtentično in resnično čutenje rock 'n' roll glasbe in dar za izvajanje le-te, je vnovič podžgal ogenj, ali ga bo razplamtel, je odvisno od tega, koliko bo lahko vložil v to, da Messerschmitt do konca pritisnejo na svoj motor.

Vsaka skupina ima svoj način, kako zavzame oder. Brejkersi hodijo na oder, eden za drugim, previdno, mirno, kot da se sestavljajo in se pri tem vsi rahlo klatijo. Najpogosteje je bobnar Darko prvi, ki pride gor, basista Lakija je težko opaziti, kdaj je sploh prišel, saj se tako ali tako vedno drži v ozadju, napol v temi, Anton, ko stopi na oder, vedno pogleda proti tonskemu tehniku, Robi, drugi kitarist, se hitro priklopi na ojačevalec, na koncu pa vedno pride še Cane, pridigar, šaman, vodja z vizijo in zgodbo, ki se klati v ritmu glasbe. »Dober večer, nocoj bomo ustvarili vzdušje enotnosti, harmonije in ljubezni,« je dejal, ko je prijel za mikrofon. 

Dobri koncerti imajo svoj učinek. Partibrejkers so očitno pred dvema letoma pustili tako dober vtis, da so tokrat kljub dejstvu, da diskografsko v tem času niso ponudili nič novega razen pesmi Sitna lova, zabeležili bržkone najboljši obisk svojega koncerta v Ljubljani v zadnjih desetih letih, namreč Messereschmitt posebnega vpliva na obisk koncerta ne moremo pripisati, pa še to na četrtek, ki je v primerjavi s soboto veliko manj primeren dan za rock koncert za obiskovalce, ki so že zdavnaj zaključili šolanje. Od prve »Ako si«, s katero koncerte odpirajo že lep čas, do zadnje »Najbolje se putuje kada putuješ sam«, ki jo na koncertih v Ljubljani nismo slišali že dolgo, so Brejkersi vnovič pokazali, da so r'n'r stroj brez primerjave.

Njihov koncert lahko niha v izvedbi od pesmi do pesmi, tokrat je bilo to predvsem odvisno od nihanja Canetove fizične kondicije tekom dogodka, ko je bilo na trenutke v polni Cvetličarni prav zadušljivo toplo, toda na koncu vedno zmagoslavno zaključijo. Nekakšna scenska drama in napetost, večinoma pozitivna, je sestavni del njihovih nastopov, ki so prežeti z izvajalsko energijo in glasbenim znanjem, ki razveseljuje sladokusce. Bendi, kot so Partiberjkers, so redki ne le v našem bazenu kulturne izmenjave, pač pa tudi veliko širše na rock'n'roll zemljevidu. Cane kot nosilec sporočilnosti in čustvene vrednosti glasbe se nikoli ne zadovolji samo s tem, da profesionalno poda pesem, pač pa vedno išče nekaj več v interpretaciji, išče stik s časom in prostorom. »Kako živite v to kretensko doba,« je bila ena izmed njegovih vmesnih pripomb med hiti in klasikami, ki jih je bend stresal eno za drugo. Medtem ko Cane išče posebna valovanja v prostoru in času, se obeša na mikrofon v slogu Jima Morrisona ter tu in tam zapleše z mehkim poskokom kot boksar, Anton vedno znova raziskuje nove kitarske motive v skladbah, ki jih je neštetokrat preigral in ki jim tako vedno oplemeniti z neko novo dimenzijo, pri čemer je tokrat izstopala pesem Put. Povrh pa je tu še njegova medigra z Robertom, ki je poslastica za vse ljubitelje vrhunskega kitarskega zvoka. Darko in Laki v ritem sekciji sta zanesljiv, dobro naoljen stroj, ki omogoča, da se preostali trije razplamtijo. Svoj nastop so v zadnjem obdobju Brejkersi dejansko učvrstili, pesmi izvajajo zgoščeno, silovito, udarno, daleč je čas sredine devetdesetih, ko so bile nekatere skladbe razvlečene. Bend zveni sijajno in ustvarja vtis, da ima še prostora za razvoj. 

Čeprav je bil koncert napovedan kot poklon trideseti obletnici prvega albuma, so nekateri vrhunci pripadli novim skladbam, še posebej bluzu Sirotinjsko carstvo, ki v glasbo skupine prinaša svežo elastičnost in novi plesni gruv. 

Zaradi nemirnega duha Caneta je zame sleherni nastop Partibrejkers poseben dogodek, še zlasti v Ljubljani, ki je skupini pomemben kraj za predstavitev ustvarjanja in pogleda na svet. Četrtkovega koncerta ne bom zapisal med antologijske, med katere štejem nastop v Menzi leta 1991, vrnitvena koncerta v K4 leta 1993 in pri tem še posebej drugi večer, osvajanje Križank leta 1997 in nastop z Majkami v Cvetličarni leta 2013, bil pa je nastop na zavidljivi ravni, ki je ustvaril velika pričakovanja do novega gradiva. Čeprav so bile med koncertom oscilacije, so koncert zaključili na visoki frekvenci, triumfalno. Skupina visokih standardov. Več kot samo rock 'n' roll.