Islington Assembly Hall, London, Velika Britanija, 13.–15. 10. 2023

Vse prasice umrejo. Šest let je minilo od prvih izidov ameriške glasbenice Kristin Hayter, ki se je svetu sprva predstavila pod psevdonimom Lingua Ignota. Projekt je leta 2017 najprej presenetil z albumoma All Bitches Die in Let The Evil Of His Own Lips Cover Him, ki sta poskrbela za pravi pretres scene ljubiteljev eksperimentalnih in malo bolj nišnih godb. Kristin je s projektom Lingua Ignota oziroma v prevodu neznani jezik – pojem, ki ga je prevzela po Hildegardi iz Bingna, spregovorila o lastnem doživljanju nasilja znotraj partnerskega odnosa.

Letu 2019 je izdala še en vsebinsko težak, a enako lep album z naslovom Caligula, leta 2021 pa še zadnjega pod imenom Lingua Ignota – album Sinner Get Ready. Novembra 2022 je namreč napovedala konec projekta Lingy, ker, kot pravi, želi pustiti bolečo preteklost za seboj.

Linguo Ignoto smo lahko v začetku uzrli na turnejah z The Body po severu Amerike, potem z zasedbo Amenra v Evropi, sodelovala je z bendi, kot so Full of Hell, Thou, Sightless Pit, Kowloon Walled City, Oxbow in tako naprej, leta 2019 in 2021 je nastopila na festivalu Roadburn, poleg tega pa je leta 2019 v sklopu evropske turneje obiskala tudi ljubljansko Gromko.

Letošnja spomladanska evropska turneja je zaradi umetničinih težav s hrbtom žal odpadla, je pa zato za konec vseh koncev njena nova platforma in založba Perpetual Flame Ministries, ki jo vodi skupaj z KW-jem iz zasedbe Vile Creature, organizirala Perpetual Flame Volume 2 – poslovilni tridnevni dogodek v Londonu. Petek, 13., in sobota, 14. oktobra, sta bila rezervirana za koncerte, nedelja, 15., pa za kultne nu metal karaoke z Gwarseniom Hallom v baru Black Heart v Camdnu.

Prvi dan so s Kristin nastopili še glasbenica Jo Quail in duo Hide, drugi dan pa sta za ogrevanje poskrbeli zasedbi Ashenspire in KEN Mode. Pričakovanja so tako bila visoka, drugi dan dogodka pa je bil celo razprodan že nekaj tednov pred samim koncertom.

Zaradi zamude letala žal ne bomo nikoli izvedeli, kakšna sta bila nastopa Jo Quail in Hide, je pa zato prvi nastop Kristin zadel naravnost v srce. Za prvi večer je pripravila izbor nekoliko starejših skladb, predvsem iz obdobja med letoma 2017 in 2019, na koncu pa je dodala še par priredb. Vse skladbe je na klavir zaigrala kar v nekakšnem venčku, kot stroj je nizala eno skladbo za drugo. Odigrala je skladbi All Bitches Die (Bitches All Die Here) in Woe to All (On the Day of My Wrath) z albuma All Bitches Die, šop skladb z albuma Caligula, med njimi je treba omeniti posebej čudovito izvedbo skladbe May Failure Be Your Noose, poleg tega pa smo lahko slišali še komade Katie Cruel, The Chosen One, O Ruthless Great Divine Director, za konec večera pa nas je presenetila še s skladbama Wicked Game in, jasno – Jolene. Medtem ko je neprekinjeno nizala skladbo za skladbo in se je marsikdo v občinstvu moral opomniti, naj ne pozabi dihati, smo lahko občutili njen nastop kot neke vrste eksorcizem. Kot da so vsa žalost in bolečina ter ves sram in krivda kar izpuhteli v nebo, mi pa smo se znašli v varnem in toplem objemu sočutja, ki smo ga pravzaprav dajali sami sebi. 

Na sobotni večer je prva oder zavzela odlična škotska zasedba Ashenspire, ki se je po lanski plošči Hostile Architecture letos posvetila zgolj in izključno koncertiranju in promoviranju albuma. Obiskali so namreč veliko evropskih festivalov, od Roadburna, Arctangenta, Supersonica pa do Amplifesta v Portu. Pričakovanja so bila temu primerno visoka, še posebej, ker smo pred dobrim mesecem ujeli njihov ekstatičen nastop na festivalu Supersonic v Birminghamu. Koncert so ponovno odprli s skladbo Béton Brut, ki je več kot odlična za pričetek dogodka, toda bilo je je škoda prav zaradi tega, saj je tonski mojster šele s to skladbo uspel primerno uskladiti ozvočenje. Nadaljevali so s skladbami Tragic Heroin, Plattenbau Persephone Praxis in The Law of Asbestos. Rylan, frontman zasedbe na živih nastopih, je še enkrat dokazal, da je izjemen performer, vse ključne izseke besedil je dostavil izredno efektivno. Od when you can't see the stars, you stop dreaming of space, no great men, only the great many do hold your tongue or I'll hold it for you. Še en čudovit koncert zasedbe, ki z vsakim koncertom potrdi svojo izjemnost in potencial.

Drugi so na oder stopili Kanadčani KEN Mode, noise rock zasedba, ki kljub temu da obstaja že kar nekaj časa, zadnja leta niza enkratne albume enega za drugim kot za šalo. Po albumu Loved, ki je izšel leta 2018, so v zadnjih letih izdali še dve plošči; lani album Null in letos ploščo Void. Jesse in Shane Matthewson sta nam v pogovoru na festivalu Roadburnu že omenila, da gre sicer za albuma, ki sta nastala istočasno, a da KEN Mode vendarle ni bend, ki bi izdal dvojni album. Pametno, saj se bodo tako lahko za dobro uvrstitev na lestvicah albumov leta potegovali kar dve leti zapored!

Že studijski izdelki kažejo bendove težnje po perfekcionizmu, toda na živih nastopih ti detajli izstopijo še toliko bolj. Ko se Kill Everyone Now Mode sproži na odru, se temu lahko samo prepustiš na milost in nemilost. Jesse se sunkovito zaganja v mikrofon, Shane je za bobni kot stroj, Scott se z bas kitaro hkrati odbija od vseh kotov na odru, ob tem pa ubira strune, ki potem dalje ubirajo vse možganske celice za užitek v poslušalčevi glavi, medtem ko Kathryn na saksofonu za vsako doda še tisto piko na i, ki poslušalko skoraj pripravi do tega, da začne od vsega užitka vpiti na ves glas. Bend je odigral same hitiče, kot so A Love Letter, The Shrike, Lost Grip in No Gentle Art. Skratka, težko bi si želeli boljšo uverturo v poslednji koncert Lingue Ignote.

Drugi nastop Lingue Ignote je bil večinoma rezerviran za skladbe z zadnjega albuma Sinner Get Ready, ki jih je podobno kot dan prej odpela eno za drugo. Med skladbo Man Is Like a Spring Flower se je Kristin z lučjo, kot je bilo to v navadi med nastopi predvsem v začetku njene kariere, z namenom da osvetli morebitne žrtve oziroma da izpostavi agresorje, sprehodila med občinstvom, ki jo je nemo sprejelo medse in jo ves čas požiralo z očmi, medtem ko je ona pela no one is enough, the heart of men is impossible to hold. Vse druge pesmi je nato odpela v bližini klavirja na odru, posebej pa je izstopila še izvedba skladbe I Who Bend the Tall Grasses, ki jo je Kristin delno odpela na kolenih. 

I'm not asking. Do you understand? He belongs to me. Do you understand? It is my voice that bites the back of a cold wind. It is my voice that bites the back of a cold wind. And I, it is I who bends the tall grasses. It is I, I am the one. I am the only one. I have to be. To so bile odpete besede, ki bodo vsaj še nekaj časa ostale v spominu marsikaterega obiskovalca koncerta. Proti koncu nas je ozvočenje dogodka žal nekoliko razočaralo, ob izvedbi zadnje skladbe in tudi enega od singlov z zadnje plošče Pennsylvania Furnace je namreč strašno piskalo.

Tako so torej izgledali zadnji nastopi Kristin Hayter pod psevdonimom Lingua Ignota, v nedeljo pa so sledile še nu metal karaoke v klubu Black Heart v Camdnu. Gostitelj karaok je bil Gwarsenio Hall oziroma ameriški komedijant Jordan Olds, ki je med pandemijo na spletu zaslovel s heavy metal oddajo Two Minutes To Late Night, v kateri je v družbi zasedbe Mutoid Man gostil razne glasbenike in poustvarjal različne metal uspešnice. Na karaokah ni manjkalo uspešnic zasedb Korn, Papa Roach, Evanescence, Linkin Park in System of a Down, vse nastope različnih oseb pa smo po čustveno silno nabitem vikendu lahko čutili kot neke vrste sij sonca po dežju. Če vas je strah spoznati svoje idole, poskusite pred njimi odpeti skladbo What I've Done zasedbe Linkin Park, učinek karaok preizkušeno obrne perspektivo na glavo, strah se predhodno sicer ojača, a se takoj po odpeti skladbi dobesedno sesede sam vase. Težko si je predstavljati lepši zaključek nekega glasbenega ustvarjanja, sploh takšnega, ki se konča na veseli, osvobajajoči in humorni noti na nu metal zabavi, na kateri je, ker smo bili mladi in neumni, edino pravilo bilo, da se poje pesmi, ki Nicku Cavu nikakor ne bi bile po godu. No, še posebej, kadar gre za zaključek projekta, ki se je napajal v bolečini. Skratka, Lingua Ignota nič več, živela Reverend Kristin Michael Hayter!