Foto: Kaja Brezočnik / Kino Šiška

Kino Šiška, Ljubljana, 18. 6. 2021

Na prvem od načrtovanih petindvajsetih koncertov, ki jih za letošnje poletje pripravljajo v sklopu cikla Poletje v Šiški, je prejšnji petek nastopila Tetameta, alias Patricia Arh. Novembra lani smo jo lahko slišali v oddaji Afterparty, v petek pa je na 89,3 stopinje Celzija nastopila pred nekajdesetglavo množico letnega vrta Kavarne Kina Šiška. Mlada ustvarjalka čutne in eterične elektronike, ki kot samostojna umetnica deluje od leta 2018, je nastopila s kratkim, a jedrnatim setom.

Med koncertnim odrom in mizami lokala, za katerimi je sedela večina obiskovalcev, je bila postavljena približno pet krat pet metrov velika ograda. Znotraj nje so obiskovalci iz klike PCT lahko sedeli tesneje skupaj in spremljali koncert iz prvih vrst, a so te ostale večinoma nezasedene, saj je bilo koncert mogoče slišati tudi ob mizah na letnem vrtu. Vladni ukrepi pač.

Dinamika nastopa je dovoljevala, da so se poslušalci sproščeno in zamišljeno pozibavali na mestu. Zgradba pesmi Tetemete ni osnovana na zaporednih akordih znotraj tonalitete, kadar pa je, so ti drugotnega pomena. Po tem se recimo razlikuje od žanrsko slične sodobnice Malidah. Namesto ponavljanja komadi temeljijo na dinamiki tihega začetka in nadgrajevanja do vrhunca – včasih instrumentalnega, včasih v obliki refrena – potem pa pred finišem spet decrescendo. Po zenitu vsakega komada smo tako poslušalci na koncertu dobili čas za sprotno refleksijo, vmes pa se je konec komada zlil z začetkom naslednjega, včasih preko kratkega inštrumentalnega vmesnika. Premorov za aplavz je bilo zato manj, kar pa je olajšalo kontinuirano doživeto spremljanje koncerta, ki se je skladalo z doživljajsko naravo avtoričine glasbe.

Tetameta je tokrat nastopila brez vizualij ali drugačnih nezvočnih efektov. Glede na slikovitost Patriciinih besedil, s katerimi pripoveduje intimne zgodbe, vizualna spremljava sicer ni bila nujno potrebna; bi pa vizualije zagotovo prispevale k zasanjanemu vzdušju posameznih skladb in bi lahko nakazovale menjave njihovih razpoloženj.

Veliko pohvalo si zasluži Patriciin vokalni nastop, ki je zvenel zelo suvereno in sproščeno. V njenem glasu je bilo čutiti melanholijo in ranljivost, ki ju izžarevajo besedila, a hkrati tudi samozavest izvajalke, ki odločno izpolnjuje lastno izrazno vizijo. Patricia je tako resno, a ne resnobno, v dolgih tonih prepričljivo odpela besedila biografske narave, ki so po večini v angleškem jeziku. Edina pesem v slovenščini, nožčakamnož, pa je zaradi metrike zahtevala drugačno, že skoraj rapersko izvedbo, pri čemer je Tetameta dajala vtis, da se v njej počuti domače in da je prepričana vase.

Patricia je sicer omenila, da se te dni posveča zlaganju sestavljanke svojega studijskega prvenca. Odločila se je za predelavo nekaterih svojih starejših pesmi, nastopila pa je tudi z nekaj novimi. Najopaznejša sprememba v zvočni podobi so demo bobni, ki v nekaterih pesmih nadomeščajo elektronske beate. Bobne bi sicer v živo verjetno igral bobnar Žan Šebrek, s katerim sta lani nastopila na glasbeno-literarnem performansu Impresije iz osame v Kranju, a zaradi tehničnih ovir tokrat ni nastopil.

Poleg ritmične sekcije je Tetameta predrugačila tudi nabor MIDI zvočil, najbrž zaradi težnje po tem, da bi material za album skupaj zvenel bolj koherentno. Pesem die slowly je bila slišati prenovljeno in sveže, medtem ko na primer solitude ni bila deležna večjih sprememb. Te so bile v splošnem pozitivne, a nekatere so recenzenta vseeno zmotile. V pesmi abyss smo pred refrenom tokrat lahko slišali melodije sintov v barvah zborovskih sopranistk, kar je že siceršnji resnosti Patriciinih komadov dolilo kapljo čez rob, ki je zato kanila v polje dramatičnega. Tudi komada bleak or bare in ma>de>larna sta v novi preobleki zvenela bolj homogeno, s tem pa se je izgubilo nekaj njune ostrine. V miksu, v kakršnem sta bila izvedena, recenzent na trenutke ni slišal skrbno detajlnih melodij in drobnih beatov, ki sicer krasijo komade Tetemete.

V nekaterih pesmih so višave in nižine Patriciinih melodij v zvočnem prostoru zvenele nekoliko stisnjeno in nagneteno. Zračne sint linije tako niso mogle doseči polnega učinka, namreč zaobjeti poslušalstva v meglo zvoka. Sicer ni jasno, ali je bil za to odgovoren položaj, v katerem je koncert spremljal recenzent, ki je sedel zunaj golden circla PCT, ali miksi posameznih pesmi, ali pa pregovorno izvrstno ozvočenje Kina Šiška, ki tokrat ni izpolnilo pričakovanj.

»Sploh ne vem, kje naj začnem … pa sem še na začetku,« se glasi del besedila omenjene nožčakamnož. Testiranje in eksperimentiranje z lastnimi aranžmaji lahko vzamemo kot znak, da je umetnica že ugotovila, kje naj začne. Pripravljena je med seboj soočati različne ideje ter ultimativno izbrati najboljše, v petek pa je pokazala, da je pri tem na obetavni poti. S svojim edinstvenim glasbenim izražanjem, podkrepljenim s prepričljivim vokalom in nekonvencionalno dinamiko pesmi – četudi v okrnjeni odrski izvedbi in z nekaj nepotrebnimi stilskimi spremembami – je Tetameta z nastopom, s katerim je otvorila cikel Poletje v Šiški, dokazala, da cilja visoko. Zato se lahko le nadejamo njenih studijskih podvigov v bližnji prihodnosti.