Križanke, 9. 6. 2014

Rockovski koncert je ritual pretakanja emocij, ki mu občinstvo s svojo energijo lahko bistveno prispeva. Včerajšnje občinstvo, sestavljeno iz lokalcev, namenskih obiskovalcev iz drugih krajev dežele in pristnega rockovskega ljudstva iz bližnjih krajev južne evropske sosede, ki so presodili, da je enkratni ljubljanski poletni avditorij boljša varianta od betona dvorišča zagrebškega gospodarskega razstavišča, kjer se danes predstavlja tolpa Josha Homma, je Križanke do vrha napolnilo z veliko gmoto vzhičene energije in veselega pričakovanja do nastopa skupine, ki je v zadnjih petnajstih letih na čisto samosvoj način zmešala hard rock, punk, garažo, psihadelijo, stoner rock, proto heavy metal, elemente krautrocka, new wavea, popa, zadnje čase tudi kalifornijskega baladnega power rocka in še marsikatere druge kitarske prakse v zvočno prepoznaven, nabrit, divji rock’n’roll. 

Tudi v drugo je bil trenutek za slovenski koncert Queens of the Stone Age idealen. Pred desetimi leti so se Queens of the Stone Age s tretjim albumom Songs for the Deaf prebijali v mainstream,  tokrat pa so pri nas pristali na krilih uspeha šestega albuma …Like Clockwork, s katerim so osvojili vrh ameriške lestvice, kar je bilo lepo presenečenje, tudi za samo skupino. Vmes je zasedba šla skozi razne formacije, toda Josh in zvok Queensov se nista spreminjala. Ostala sta ista - nabito polna rock dinamita. 

V vzhičenosti, ki je včeraj ovila Križanke, je bil vinkovški dekliški trio Punčke deležen prijazne osredotočene pozornosti s strani dobrega dela občinstva, ki je pritrjevalo njihovemu retro modernemu new waveu, ki odmeva kot mehkejši pop odgovor na glasbo beograjskih Repetitor. 

Par minut čez deseto, ob glasnem navijanju občinstva, se je  začelo šestdesetsekundno odštevanje do vzleta čislane kalifornijske peterke, ki je ob ovacijah koncert odprla z rifaško You Think I Ain't Worth a Dollar, but I Feel Like a Millionaire, s katero tudi sicer začenjajo večino koncertov na aktualni turneji. Pregreto občinstvo so Josh in fantje v črnem dodatno napumpali z energično izvedbo No One Knows, prelomno uspešnico, ki definira njihov dinamični, mišičasti garažerski blues hard rock. S tretjo skladbo My God Is the Sun so se predali kitarskim rafalom, nad gladino kitarskega povprečja pa jo je ohranilo surovo udrihanje bobnarja Jona Theodorja, nato so pokazali ritmično fineso s Smooth Sailing, v kateri je bas z  utripajočim basom v slogu naprednih alkimičnih Bowiejevih podvigov. 

V uvodnih štirih skladbah je Josh Homme orisal koncept koncerta, v katerem je združeval uspešnice, med katerimi je presenetljivo izlizano in premalo eksplozivno zvenela Feel Good Hit of the Summer, nujen izbor gradiva z aktualnega albuma, bolj gruvaške pesmi, kot je bila sočno razdelana Make it Wit Chu, med katero so se Hommeova kolena elastično zvijala in zibala, ter četrti steber - med kratkolasimi, skorajda pobritimi headbangerskimi ljubitelji skupine priljubljene motorične, ultra nažigaške pesmi, ki zvenijo kot kompozicije ravnega gimnastičnega proto heavy metala za štiri kitare in boben. Ta struktura sicer ni nič novega, saj se je Homme držal tega formata na vseh štirih koncertih Queensov, ki sem jih doživel od leta 2000, četudi bi lahko glede na to, kako širok nabor pesmi si je s časom ustvaril, lahko oblikoval tudi drugačen repertoar. Kaže pa, da se Homme zaveda strukture svojega poslušalstva in jo tudi pridno upošteva. To, kar je novega pri Queensih, so večji poudarki na počasnejših skladbah, ki so poudarjene na novem albumu. 

Po tem, ko so v eni uri nabrusili šestnajst skladb, so se Queensi okoli enajste za minutko ali dve umaknili z odra Križank. Ko so se vrnili, so sofisticirano predstavili novo balado The Vampyre of Time and Memory, v kateri je Homme sam odigral del na klaviaturah oziroma sintu in ki jo je s kitarskimi vložki samurajsko natančno in strastno rezal multiinstrumentalist Dean Fertita, ki koraka tudi z Dead Weather in je na splošno odlična pridobitev za Queense. Sledila je 3's & 7's z albuma Era Vulgaris in za konec še en krog rockovskih akrobacij v A Song for the Dead. Občinstvo bi želelo več in bi si, glede na toplino, s katero so sprejeli skupino, tudi zaslužilo vsaj nekaj malega več, toda Josh se je nakulirano in pretehtano odločil, da je to tisto, kar je  pripravljen dati.

Profesionalnost je nekaj, česar Hommeu kot vodji zasedbe pri Queens of the Stone Age nikoli ni manjkalo. Sedanji Queens so po eni plati ravno dovolj disciplinirani, po drugi pa ravno dovolj razigrani in razživeti, ravno prav upoštevajo izvirne studijske posnetke in si hkrati privoščijo dovolj nujnih koncertnih svoboščin, da so bržkone Joshov idealen in super zanesljiv rockovski stroj. Toda, včeraj je bila odlična priložnost, da se sredi Slovenije sproži rockovsko detonacijo. Sod smodnika, kakršne so bile Križanke, so sicer premetavali sem in tja, toda stenja niso prižgali.