Klub Cankarjevega doma, 5. 2. 2013

Včeraj smo imeli v klubu Cankarjevega doma priložnost slišati solistični nastop pihalca Roscoeja Mitchella, enega najvidnejših akterjev kreativnih afroameriških glasb zadnjih štirih in več desetletij. Mitchell, ki je v zgodovino vpisan že od šestdesetih let prek kulturnega aktivizma in zgodovino spreminjajočega kreativnega zagona čikaške druščine AACM, je širši glasbeni javnosti morda najbolj poznan kot član legendarne zasedbe Art Ensemble Of Chicago, enega osrednjih osišč te heterogene združbe. Sicer pa je Mitchell že od nekdaj dejaven tudi kot solist, skladatelj, sodelavec brezštevilnih projektov, pedagog in multiinštrumentalist. To ga postavlja ob bok sorodnim renesančnim likom, med katerimi iz druščine AACM omenimo vsaj Anthonyja Braxtona. Prav tako kot Braxton je Mitchell eden ključnih akterjev tistega afroameriškega miljeja, ki je svoja kreativna naziranja potisnil tudi onkraj nekaterih vseprisotnih izraznih prvin velikih izročil jazza in bluesa, jasno slišnih tudi v najbolj radikalnem free-jazzu tistih časov, ter razvil precej samosvoj improvizacijsko-kompozicijski jezik. 

Po frajersko nonšalantnem prihodu na oder je večer otvoril z maratonskim komadom na alt saksofonu. Pred seboj je imel notno stojalo, s katerega je vsaj na začetku nekaterih kosov bral ter nato vedno znova in neopazno, kot po čarovniji, prešel v časovno razširjeno improviziranje. Material je bil poln suverenih asimetričnih fraz, polnjenja prostora s toni in prisluhov tišini. Rigorozno razvezani in sproščeno nehierarhični atonalni karakter celotne igre pa se je razbohotil v neprekinjenem improvizacijskem toku mojstrskega krožnega dihanja. Brez polemiziranja bi lahko rekli, da je Mitchell v takih trenutkih improviziral tako, kot bi marsikateri skladatelj prejšnjega stoletja želel skladati. Pri vsem tem pa je ključnega pomena zvok - „sound“, če se spomnimo naslova njegove prve plošče. Njegov saksofonski zvok je zaobšel jazzovske in glasbene vljudnostne forme ter v nas potisnil surov neizbrušen zven, ki v vsakem trenutku proizvaja več kot lahko veščinska umetelnost nadzoruje. 

Nadaljeval je s še enim močnim delom, tokrat na sopranskem saksofonu. Tukaj je piskajoče, multifonično krožno praskanje že od začetka določalo splošen ton dogajanja, ki je trajalo in trajalo,  te posrkalo vase in z nekakšno kruto vztrajnostjo spodbujalo spremembe zaznave zvočne slojevitosti. Mitchell ni svingal in lirizal, vsaj v konvencionalnem smislu ne, temveč je igral precej našpikano in surovo. Masivnega overloada čutnih informacij se preprosto ne da opisati, njegov nastop je bil trip – močan, osredotočen in hkrati raztreščen ter nikoli banalen. 

Med koncertom se je še enkrat vrnil na altovski saksofon in nato ponovno na sopranskega. Zaigral je štiri zajetne kose ter nam ponudil možnost motrenja razlik in enakosti njegove igre na ti dve pihali.

Publika je izvabila še kratek bis, celotnega dogodka pa se je držal karakter izjemnosti in praznovanja. Ta več kot sedemdesetletni gospod kljub dejstvu, da je ključno zaznamoval glasbo zadnjih nekaj desetletij, ni bil glasnik ali paznik neke tradicije, temveč nam je s svojim nastopom predvsem omogočil živo srečanje z žlahtno in tudi konceptualno iskrivo zvočno izraznostjo.