Še preden smo si opomogli od atraktivnega vklopa v novo klubsko sezono K4, smo dočakali prihod Wayna Goodlitta alias Roske, enega najvidnejših predstavnikov mlade, geografsko specifične scene, katere skupni imenovalec je krovni izraz UK funky.

Gre za dokaj stari novi fenomen – dobršen delež sodobnega UK funky (v nadaljevanju besedila funky) ustvarjanja bi lahko brez preglavic spredalčkali v marsikateri house tróp, ki je v obtoku že vsaj 16 let. Kljub temu se je funky v času svojega kratkega obstoja od skromnih začetkov leta 2006 v Londonu do sedaj izkazal za izmuzljivo in amorfno zvrst. Mestoma se kaže kot benigen four-to-the-floor, že v naslednjem trenutku pa se zna preleviti v popolnoma drugačno zver. Kar funkyju uspeva izredno dobro, je namreč povezovanje stičnih točk med raznovrstnimi slogi producentov z vseh vetrov; znotraj te cone pa house lahko postane soca, grime, broken beat, afrobeat ali celo r&b.

Orisana razvejanost ima veliko skupnega z že pokojno britansko UK garage sceno. Garage je prav tako kot funky vzbrstel na osnovi ameriške house produkcije. In konec tisočletja je postal pomemben zato, ker je iz jungla – četudi mu je oponiral – pričel vsrkavati prvine jamajške soundsystem zapuščine. Funky je analogno temu vzklil na vrhuncu grime ustvarjalnosti, ko so se aktivisti Fingaprint, Perempay, Mak 10, Supa D in Geeneus prenehali ukvarjati z grimom in presedlali na house ritme. Alma mater mlajših funky ustvarjalcev je bila širno mrežje londonskih piratskih postaj, ki se razsežni zgodovini house glasbe niti ni pretirano posvečalo, zato so akterji funky scene glede eksperimentiranja s formo precej neobremenjeni. Rezultat je koktejl electro- in afriškega housa, ki ga včasih presekata sladkobni garage ali punkoidni grime. Nepretrganost jamajškega vpliva je še zmeraj razvidna: množice pozivajo k rewindom, MC-ji so moderatorji dogodkov, bas linije so še zmeraj vodilne. Sliši se kot dancehall, kajne?

Svežina funky zvoka je pritegnila pozornost tudi nekdanje dubstep prve lige, ki je našla novo zatočišče pred pritiski glasbene industrije. Za sporazumevanje med dubstep in funky producenti se imamo zahvaliti predvsem sedaj legalni radijski postaji Rinse FM in taboroma Hyperdub ter Night Slugs. Cooly G, Dubplate Malice, Scratcha DVA in Mentor Roska so izvajalci, katerih komadi so temačnejši od večine funky srenje, zaradi česar se dobro stapljajo z dubstep estetiko. Wayne Goodlitt je bil od samih začetkov eden ključnih producentskih figur: zgodnji Fruity Loops beati so zlivali ritmičnost soce in surovo zvočnost grime instrumentalov, kasnejši komadi pa so mu odprli vrata tudi do bolj konvencionalnih tech house in deep house DJ-ev. Njegov in Lil Silvin divji tolkalski slog sta tako nesramno zaznamovala funky, da je bilo lani moč slišati armado njunih ponesrečenih klonov.

Ujeti tako mlado, vrvežavo sceno dokler je še vzponu, je neprecenljivo. Zato gre vsa hvala Štirki, da je Rosko pripeljala v prestolnico. Ker je bil Roska očitno nosilec dogodka, je bilo pričakovati, da bo podporna DJ-ekipa ubrala vsaj sorodno zvočno pot. Žal smo namesto tega dobili precej monoton, epski štiriuren uvod, ki je prečesal tech house po dolgem in počez. Kanadska DJ-ka Heidi, piarovsko shypana kot strastna zbirateljica vinilov, je tokrat prinesla CDR-je. Eden je kmalu zaštekal in muzike je bilo konec. Po tem uvodnem spodrsljaju je sicer učinkovito napolnila plesišče in klientelo uspela enkratno obdržati, a me je stereotipna vreča disneyland-housa kaj hitro pregnala v območje bara, kjer je zastave funky zvoka vsaj malo zastopal JAMirko. Slišali smo Throwback Američana Dubbel Dutcha, DJ Zinca in Wile Out, plesišče je trgal United Groove pod remiksersko taktirko MJ Cola.

Večer se je vlekel kot stopljen čigumi.

Roska je stopil za mešalko šele ob pol štirih zjutraj! Deloval je zmeden, dela se je lotil skorajda plašno. Pričetek njegovega nastopa je bil neubran, groova ni in ni mogel vzpostaviti. Slišali smo electro house, bassline, preforsirani Squark in zgolj ščepec funkyja, zato je občinstvo kmalu pričelo zapuščati plesišče. Funky, kot ga lahko slišimo na postajah Deja Vu ali Live FM, smo pričakali šele z remiksom HardHouse Bantonovega Reign. Vmes je bilo slišati izseke vokalnega Wonderful Day, ki ni uspel zadihati, ker se je DJ preveč ukvarjal z miksanjem Tomorrow Is Today. Soulovske zanimivosti, kot je Fatimin vokal na DVA-jevem Natty Riddimu, niso prišle do izraza, ker jih je prehitro zamiksal v neko nasilnejšo stvar. Nekje po koncu prve tretjine nastopa sem začutil, da bi se znal set izboljšati: spustil je Badman Riddim, Sirens, Rass Out, famozni Klambu, potem je sledilo še malce basslina, nekje je še vmešal DJ Zincov crackhouse slog, skušal maskulinum zmehčati sem in tja s kakšno Crazy Cousinz produkcijo. Pomembno je vedeti, da je bilo tradicionalnega UK funkyja v njegovem setu nenavadno malo, izbor komadov pa ni prikazal aktualnega zdravstvenega stanja zvrsti. Njegovo najmočnejše orožje – ritmični obrazci soce in Uncle Bakongo tribalizem - zasluženega deleža niso dobili. Očitno je bilo, da je Mentor Roska hotel prikazati multifacetnost britanske bass scene, a mu to ni dobro uspevalo. Kajti potem je sledil niz slabih miksov, enodimenzionalnih (grobo-nežno) selekcijskih odločitev in plesišče je bilo ob Deadboyevem If U Want Me že skorajda popolnoma prazno. Wayne Goodlitt je nastop zaključil s poceni, neokusnim dubstepom, ki ga od njega res ne bi pričakoval; omenimo zgolj Sweet Shop Doctor P-ja in I Need Air trojca Magnetic Man.

Včerajšnja žurka v Klubu K4 je bila zelo žalostna. Dolgočasno čakanje na Roskin nastop je ubilo feeling. Kdor je hotel slišati izsek iz pristne londonske scene, se je načakal, ne da bi (če seštejem) slišal 50 minut tega sloga. In če smo Waynea Goodlitta alias Rosko napovedovali kot zastavonošo UK funky gibanja, bi to zastavo najraje dal komu drugemu.

Kako se plesišče prazni sem opazoval Dino Lalić.