Pritličje, 20. 10. 2016

Danski elektronski čudežni otrok je zgolj ena mnogih hvalospevnih oznak, slišanih v opisovanju glasbenika Patricka Alexandra Bech-Madsena, bolj znanega pod psevdonimom Sekuoia. Eksperimentalni elektronik je pet let nazaj s svojim prvim EPjem Trips na Danskem sprožil pravi pomp, do danes pa se je njegovo število fenov po zaslugi všečnih festivalskih setov in dodatnih krajših izdaj namnožilo vsaj po večini srednjeevropskih držav. V luči tega je bil že skrajni čas, da letos svoje privržence končno razveseli s po dub-stepu in indie-popu dišečem dolgometražcu Flac in se poda na intenzivno turnejo po evropskem klubovju. V sklopu le-te nam je privoščil tudi koncertni postanek v ljubljanskem Pritličju.

Vendar čemu takšna priljubljenost glasbenika, ki praktično ne ponuja nekih žanrskih popestritev? In kateri so razlogi za takšen pomp okrog njegove glasbe na alternativni sceni, ki kljub neki eksperimentalni samooznaki, ne ponuja pretirano novih zvočnih odkritij in bi se z lahkoto zlil z vso zvočno množino na kateremkoli radiu? Avtorica recenzije na tem mestu skuša nekaj teh bolj ali manj očitnih razlogov predstaviti, razkrili pa so se ji v večini na koncertu samem.

Kot prvo se izpostavlja univerzalnost njegove muzike glede na priložnost. Namreč, njegovi komadi s sanjskimi in toplimi atmosferičnimi sinti lahko delujejo kot lounge glasba, ki bi prijala ob pogrezanju v mehki kavč domače dnevne sobe ali priljubljenega bara. Spet drugič pa lahko glasbo stopnjuje do mere, kjer je upiranje poplesavanju na močnejše bite brezpredmetno. Na koncertu se je prostoru primerno zgodilo predvsem slednje.

Prav tako je s tem povezan pomemben dejavnik, da Sekuoia ne nastopa sam, temveč živo elektroniko ustvarja v triu. Dodatni kitarist in bobnar namesto klasičnega elektronskega DJ seta pri tej dotični muziki publiko gotovo bolj spodbudita, hkrati pa glasbi Sekuoie omogočata širši maneverski prostor za zvočno manipulacijo in odmik od začrtane albumske linije. Že pred pričetkom smo lahko ob pogledu na kopico električnih in akustičnih bobnov, pa tudi večje število sintov, kitaro in razprt kovček z efekti predvidevali, da sedenje ne bo prišlo v poštev. Njegov prvi komad Rec je po nekajsekundni lahkotni elektronski sintovski podlagi, ki smo je vajeni v albumski verziji, presenetljivo preskočil na indie-pop, če ne že skoraj indie-rock raven. Ostale izvedbe komadov so po obliki ostale nespremenjene, vendar kot predvideno precej bolj udarne in zvočno intenzivne.

Njegova priljubljenost pri občinstvu najbrž izvira tudi iz samih koncertnih predstavitev. Tisti, ki so Sekuoio ujeli že na lanskem Mentu, vedo, da v svojem živem nastopu ne zahaja v pompozno koketiranje s publiko, temveč zadržano, a vendar zbrano ob poplesavanju preigrava svoja dva sinta, ter vmes na ravno pravih mestih udari še po čineli ali električnih bobnih. Enako sproščeno se gibanju prepustita kitarist, sploh kadar vmes poseže še po dodatnem sintu, ter bobnar, ki pa se zaradi skoncentriranosti na točnost ritma in manevriranja med akustičnimi in električnimi bobni morda še najbolj zadržuje.

Nenazadnje je potrebno poudariti še eno lastnost njegove glasbe, ki bi jo lahko uporabili tudi proti njemu, to je, da ne dosega nekih zapletenih zvočnih vsebin, temveč je njegova glasba preprosta. Na akorde oziroma podlage Sekuoia zgolj v zaporedju niza večje število basovskih in višje ležečih klaviaturskih linij, katerih zvok spreminja preko različnih sintovskih filtrov. S preprostimi kitarskimi linijami in kombinacijo primernih akustičnih in električnih bobnov se stvar zaključi. Jasno je, da dodana vrednost njegove glasbe torej ne izvira iz neke žanrske izvirnosti ali zapletene tehnike igranja, temveč iz njegove spretnosti za kombiniranje prej naštetih zvočnih elementov v celoto. Stežka se namreč odpovemo poslušanju njegovih beatov, ter melanholičnim in že skoraj romantičnim sintovskim temam, ki kljub poslušljivosti in predvidljivosti ne zaidejo v neko osladnost.

Njegovo subtilno in počasno grajenje teh linij in samih komadov se še posebej izrazi v živih izvedbah, v primeru tokratnega koncerta pri komadih z nove plate Rayanne, Aer, Bashed in starejšem hitiču, ki je še posebej zažgal, Rituals. Ko je instrumentalu pri dveh skladbah dodal še svoje petje, nas je spomnil na angleške The xx ali celo ameriške Mothxr [mother]. Glede na hrupno navdušenje množice, ki se je nabrala v Pritličju in je popolnoma podlegla glasbenikovim zvočnim razvajanjem, pa je pozitiven vtis pustil z vsemi skladbami. S prijetno plesno muziko, narejeno z izjemnim občutkom, je torej izpolnil vsa pričakovanja. Bi si pa v naslednjih letih kljub njegovi mladosti od njega vseeno želeli malce več žanrske drznosti.