Wiener Stadthalle, Dunaj, Avstrija, 14. 2. 2020

V petek, na svetega Valentina dan, so ljudje v vseh živih oblikah častili ljubezen. Če pa vas je pot zanesla na Dunaj, natančneje v dvorano Wiener Stadthalle, ste doživeli čaščenje malce drugačne ljubezni od tiste, ki ste je vajeni iz vseh klišejev praznika zaljubljencev – torej čaščenje ljubezni do ekstremne glasbe, ki sta jo tisti dan utelešali zasedbi Slipknot in Behemoth. Te dni se namreč podita po Evropi v sklopu promocijske turneje ob izidu najnovejšega albuma zasedbe Slipknot z naslovom We Are Not Your Kind, ki je izšel avgusta lani in ki smo ga podrobneje predstavili tudi v Tolpi bumov na valovih vašega najljubšega radia.

Na prvi pogled nenavaden par bendov ni v bistvu nič kaj nenavaden, gre namreč za dva vztrajna, trmasta benda, ki ne sklepata kompromisov, ki se ne ozirata na mnenje glasbene industrije ali na trende in ki glasbeno podobo združujeta tudi z močnim vizualnim izrazom. Oba benda trenutno uvrščajo med vodilna imena na sceni, pri obeh pa močno izstopata vokalista kot javni figuri, ki pogosto podajata kontroverzna mnenja in se udejstvujeta v raznih projektih, ki so v raznih oblikah dejansko prisotni povsod po metalskem svetu. To sta seveda Corey Taylor ter Adam Nergal Darski, osrednji figuri nastopov obeh bendov - kljub močnemu deležu ostalih članov obeh zasedb sta namreč prav ona tista krivca za to, da sta benda danes tam, kjer sta. Videti Behemoth kot predskupino je bila svojevrstna zanimivost, bend namreč deluje kot headliner različnih turnej že več kot 15 let. A že od prvih tonov, ki so zadoneli v srhljivem intru Solve z bendovega najnovejšega albuma I Loved You at Your Darkest, ki smo ga prav tako predstavili v Tolpi bumov in ki ga Behemoth še vedno promovirajo povsod, je bilo jasno, da bo razprodana dvorana Wiener Stadtahalle doživela orkan ekstremnega metala.

Kljub temu da je bil njihov koncert omejen na 45 minut, so Behemoth udarili z vso močjo. Oder so zagrabili z vsem, kar sodi k njihovi ogromni produkciji – tu je bilo bruhanje ognja in prav tako je bruhal dim, luči in animacije so plesale svoj diabolični ples, Nergal je nekajkrat uspešno zamenjal odrsko opravo, kar je trajalo vsega skupaj nekaj minut, pa tudi siceršnja koreografija celotnega benda, ki je znal v točno pravih trenutkih izpostaviti bodisi kitarista Setha bodisi Nergala, basista Oriona ali bobnarja Inferna, je bila zrežirana do sekunde natančno. Vse skupaj je bilo obarvano s setlisto novejših pesmi, ki pa v živo kljub očitnem počasnejšem tempu delujejo čustveno nabito in vsekakor dinamično. Edino, kar je zmotilo njihov šov, je bila že omenjena koreografija – res je vse skupaj delovalo perfektno teatralično, a kake ostrine, ki jo prinaša metalski koncert, v tem žal ni bilo čutiti. Po 45-ih minutah je bend uprizoril še plemensko tolkalsko mašo v obliki outra Coagvla, nato pa je sledila dolga pavza. Oder je zakrilo veliko platno z napisom Slipknot, nato pa je nekaj minut pred deveto iz zvočnikov zadonela pesem For Those About to Rock (We Salute You) legendarnih AC/DC, ki prav danes slavijo 45 let od izida prvega albuma, za njo pa intro Insert Coin z aktualnega albuma benda Slipknot  We Are Not Your Kind. Nato je iz zvočnikov začelo odmevati tole …

S komadom Unsainted so torej Slipknot začeli svoj napad na Dunaj, ki je trajal dobrih 100 minut, v tem času pa so odigrali 17 komadov. V sklopu koncerta so setlisto sestavili iz nekaj novejših komadov z aktualne plošče, seveda pa so levji delež zavzeli železni hiti s prvih dveh bendovih albumov. Vmes so obiskali še ostale dele diskografije z izjemo predzadnjega albuma 5. The Gray Chapter, s katerega žal nismo slišali niti ene pesmi. Nov material se prav lepo vklopi v njihove starejše skladbe, v tem sta izjemno izstopala singla Nero Forte in mračni Solway Firth, medtem ko sta med starejšimi zadevami izstopali pesem New Abortion z albuma Iowa, ki je že dolgo niso zaigrali v živo, ter izjemno stara šusačina, komad Eeyore. Seveda pa so največji kaos ustvarili hiti People = Shit, Disasterpiece, Wait and Bleed, Eyeless, največ petja pa so iz publike izvabili Before I Forget, Vermillion ter Psychosocial.

V zvočnem smislu je koncert na trenutke deloval podobno kot bend na odru, torej izven nadzora, kaotično, a to prisotnih v dvorani ni pretirano zmotilo. Publiki se je popolnoma zmešalo. Toliko petja, dretja in norenja v vseh delih dvorane nisem videl že dolgo, pa kar redno obiskujem metalske koncerte, kar je še toliko bolj podžgalo deveterico na odru. Medtem ko je kitarist Mick Thomson na odru stal v svoji značilni monolitni, zlovešči pozi, je drugi kitarist Jim Root razsajal povsod po odru. Ob tem sta se mu pogosto pridružila tolkalca in back vokalista Clown in novi član Tortilla Man, ki sta večkrat delovala kot velik zavarovalniški rizik. Ritem sekcija je tresla na polno – tresel je tako basist Alessandro Venturella, ki se je sprehajal najbližje odrskim metalcem ognja in je imel v pesmi Birth of the Cruel en tak metalec montiran kar na svoj inštrument, s čimer je spomnil na norega kitarista iz filma Mad Max 4, kot tudi bobnar Jay Weinberg, ki je več kot uspešno nadomestil ikoničnega Joeyja Jordisona ter dodal še svoj pečat tako starim kot novim komadom. V ozadju je stal še semplerist 133, medtem ko se je z leti vse manj aktivni DJ Sid Wilson večino časa le sprehajal po gigantskem odru, ki so ga krasili paneli z LED-diodami, ventilatorji, etaže na različnih višinah in celo dva premična trakova, ki so ju nekateri člani benda več kot dobro izkoristili za popestritev odrske dinamike. Center dogajanja je bil seveda vokalist Corey Taylor, ki je z iskrenimi, čeprav klišejskimi govori o marginalnosti in odrinjenosti pripadnikov metalske scene na eni ter o enotnosti oziroma kar družinski povezanosti na drugi strani požel močne krike odobravanja in nešteto serijo aplavzov. Ko pa se ni iz srca zahvaljeval vsem v dvorani, je vokalno več kot očitno obvladal svoj posel.

Po stotih minutah oziroma zadnji pesmi Surfacing so Slipknot zapustili oder, seveda z obljubo, da se bodo vrnili. Mi pa smo se napotili proti avtobusom, s katerimi smo se pozno v noči vrnili domov.