Channel Zero, Ljubljana, 5. 4. 2025

Pred dvema dnevoma je bil večer v klubu Channel Zero na Metelkovi ponovno rezerviran za agresivnejše, trše zvoke. Zakaj ponovno? Le dva dni pred tem, v četrtek, so se tam ustavili grški stoner rockerji Nightstalker v družbi avstrijskih psihedeličnih stoner rockerjev Great Rift, toda ekipa KUD-a Channel Zero ne počiva. Trpljenje je pač metal – spal boš, ko boš mrtev!

Metal pa je tokrat pokazal svoj ekstremnejši glasbeni obraz oziroma izraz. Sobotni večer so namreč domači avantgardni atmosferični black metalci Snøgg izkoristili za živo predstavitev zadnjega EP-ja Huda luknja, ki je izšel konec lanskega novembra pri založbi Kvlt und Kaos Productions. Kot močni in aktivni podporniki scene so na oder povabili še hrvaške blasfemične nažigače SitiS in idrijske melodične death metalce Divine Inferus. Čeprav je bila sobota, se je dogodka udeležilo manjše število ljudi, a so tisti, ki so stali pod odrom mračnega metelkovskega kluba, več kot nadomestili primanjkljaj izgubljenih metalskih duš.

Koncert je točno ob 20. uri odprl idrijski kvartet Divine Inferus. Ta je letos na odrih nekoliko aktivnejši, pred ljubljanskim nastopom je v Zagrebu namreč celo predstavljal slovenski metal v boju za nastop na festivalu Wacken Open Air, ki velja za največji evropski metal festival. Kljub začetni praznini pred odrom je kvartet iz Idrije zažagal suvereno in furiozno. Takoj smo se spet lahko prepričali v to, da ekipa Channela Zero zna streči tudi tehnični plati dogodka – zvok je bil vrhunski, prav tako pa so luči zelo lepo dopolnile glasbeni izraz Idrijčanov, ki je zelo dinamičen. Bend piči dvojni vokalni napad, ki okrona rife, precej spominjajoče na evropsko blackened death sceno v smislu kakšnih God Dethroned in podobnih, velikokrat pa čutimo tudi poklon thrashu, ki ga igrajo denimo Kreator v zadnjem desetletju. Vrhunec nastopa je bil že drugi komad By the Fire and Judgment, ki ga kot demo komad ponujajo tudi na pretočnih platformah, vsekakor pa so tudi druge skladbe dokazale, da bi bilo lepo, da bi fantje končno izdali kak celovečerec. Edini minus nastopa je bilo pomanjkanje komunikacije s publiko, pa še tistih nekaj vpadov je delovalo precej nerodno.

Krajša pavza je na oder pripeljala zagrebški kvartet SitiS, ki še vedno predstavlja svoj odlični prvenec Ruina, izdan v samozaložbi že leta 2022. Zagrebčani so svojo blasfemično pot začeli leta 2018, njihova glasba pa je mračno popotovanje v kraljestvo prekletih duš, katerih večno tarnanje posluša rogati nasprotnik boga. To je lepo opisano v besedilih, ki so spisana v hrvaščini in dokazujejo, da so slovanski jeziki še kako primerni za ekstremni metal. Petinštiridesetminutni nastop je ponudil žveplo in sol, ki sta v obliki disonantnih kitarskih linij, zelo razgibanega basa, hitrostrelnih bobnov in nečloveškega kričanja kazala, da za duše Channela Zero ni odrešitve. Nekaj komadov je bilo odkričanih v hrvaščini, dva v angleščini, odziv folka pa je bil v vseh pogledih zelo dober. Škoda le, da so jim tu in tam ponagajale tehnične težave predvsem v kitarskem delu koncerta.

Po dveh 45-minutnih nastopih predskupin je velenjsko-ljubljanski kvartet Snøgg ponudil dobro uro trajajoč nastop, katerega srčika je res bil EP Huda luknja, a so ga obogatili še s skladbami s prejšnjih izdaj, na koncu pa so dodali še dve priredbi. Če sem še pred dvema letoma tarnal, da bendu manjka bas, sem zdaj pripravljen javno priznati svojo ignoranco – kaj če ti bas, če imaš violino? Naj pojasnim – glasbo zasedbe Snøgg sestavljajo disonantna kitara, izjemno dinamični in razgibani bobni, manijakalna električna violina in kar dva kričeča vokala, ki nimata težav niti z zborovsko zvenečim petjem. Bas kitare torej ni in čeprav se njen manko kar opazi, odsotnost ni moteča. Z ogledom nastopa, ki je dokazal, da so Snøgg tako kot vsaka elitna oblika umetnosti zahteven material za konzumiranje, sem pomislil, da gre pravzaprav za res podcenjeno ekipo, ki bi se na svetovnem nivoju zlahka kosala z avantgardneži, kot so Ulver, Arcturus, Limbonic Art in podobni.

Kakorkoli že, Snøgg boli k… za ves svet in kaj si le-ta misli o njih. In prav tako je jasno, da jim je vseeno, če je pod odrom ena oseba ali cel kup ljudi. Ko možje začno igrati, se res začne ritual – to ni zgolj koncert, to je res ritual, črna meditacija, kjer ni panike, če vihtiš čupo, dremaš ali pa se dereš kot žival. Ujet si v snežni metež ekstremnega metala. Bend je na odru divji, čeprav se zdi, da ves čas stoji na mestu. Med komadi se ne komunicira. Komadi so dolgi in zahtevni, informacij je veliko, melodije so večplastne, kriki glasni, boben neustavljiv. Violina deluje kot nekaj, o čemer je ameriški avtor grozljivk Lovecraft pisal v črtici Glasba Ericha Zanna, v kateri protagonist z igranjem odpira portal do svetov, ki jim vladajo Starodavni, ki prinašajo pogubo vsemu, kar je bilo, kar je in kar še bo. 

Snøgg delujejo demonično, a vseeno ne delujejo destruktivno – je pa kreacija čustev nasilna kot vulkanski izbruh in ustvarja vihar, ki prinaša dokončni mir, kot piše Lermontov v pesmi Jadro. Vrh dramatskega trikotnika, ki ga je predstavljala njihova sobotna setlista, sta bili pesmi Huda in Luknja, ki tvorita EP Huda luknja in skupaj zajemata kar nekaj minut materiala. Toda poleg tega je močan pečat pustila tudi epska pesnitev Dan, ko je vrag vzel šalo, tako da se je zdelo, da je bil osrednji del nastopa kvarteta nekakšen koncert v koncertu. Na koncu nas je zasedba razveselila še s poklonom klasičnemu black metalu, četudi v obliki priredbe novejšega komada kultnih Darkthrone, Leave No Cross Unturned, koncert pa je sklenila s priredbo kultnih domačih hardkorašic Tožibab, s komadom Dežuje.

Večer je bil kljub pomanjkanju metalskega življa zelo uspešen in je ponovno pokazal, da ima slovenska – in v primeru SitiS tudi hrvaška – scena za ponuditi zelo kvalitetno ekstremno glasbo. Upamo le, da se bo naslednjič v to v živo prepričalo večje število ljudi.