Embrace of Thorns: The Pantheon I + Snøgg: Dan, ko je vrag vzel šalo

Recenzija izdelka
10. 5. 2022 - 19.00

Embrace of Thorns: The Pantheon I (Iron Bonehead Productions, 2022)

Iz grškega podzemlja se je letos v začetku marca vzdignil prvi kratkometražec sicer black-/deathmetalske staroste Embrace of Thorns. Skladno z duhom Aten, od koder kvartet izhaja, so Embrace of Thorns razmišljujoča zasedba, ki ji kri po žilah poganjajo kritika religije, zavezanost okultizmu ter blasfemična govorica v spremstvu morbidnosti in pripadajoče črnine v vseh pogledih.

Pred štirimi leti so glasbeniki prvič pri nemški založbi Iron Bonehead Productions izdali svoj peti studijski album, Scorn Aesthetics, ki je bendu prilepil pečat ene zanimivejših in prodornejših grških zasedb v rangu bendov, kot je denimo Dead Congregation, s katerim so si okrog leta 2011 delili vokalista in kitarista. Tudi bendov novi izdelek, prvi, dvokomadni EP The Pantheon I, je izšel pri Iron Bonehead Productions. Zasedba je sicer glasbo, deme, splite in kompilacije, izdajala v samozaložbi ali pri raznolikih založbah, od bolj obskurnih do vidnejših, kot sta denimo ameriški Nuclear War Now! Productions in Dark Descent Records.

Glasbeniki so vešči priprave zapomnljivih komadov, k čemur prispevata kitarska melodičnost in vokalistova gorečnost. Za bend, od katerega smo vajeni neumorne hitrosti, je naslovna skladba precej počasna. Sicer vsebuje tudi nekatere izstopajoče podivjane odseke, vendar njen tempo nikakor ne preseže drugega komada z EP-ja. Awakening of the Elder Warlocks je namreč triminutni ekskurz v pobezljano klanje, ki ga le stežka preseka prežeča tihota, preden se komad v zadnjih dveh minutah prične počasi sesuvati vase, dokler se popolnoma ne razgradi v odmev vokalistove ponavljajoče se nerazumljive grlenosti.

Zasedba je nedavno oznanila izid nove dolgometražne plošče za grško založbo Nuclear Winter Records, za potešitev ušesne lakote pa je konec aprila, dobra dva meseca po izidu EP-ja, ponudila še nov, desetkomadni demo A Night of Promethean Blasphemy. Slednji bo skupaj s kratko, a skladko eksplozijo The Pantheon I špičil ušesa potencialnim novim poslušalcem, dokler ne dočakamo izida nove studijske plošče, napovedane za prihajajočo jesen.

 

Snøgg: Dan, ko je vrag vzel šalo (samozaložba, 2022)

Tik pred začetkom njegove krajše predstavitvene poti po Evropi v recenzentskem terminu gostimo muziko velenjskega blackmetalsko-nojzerskega projekta Snøgg, ki svoji glasbi zaradi pustolovskega srca rad nadene tudi žanrski ključnik »freeride black metal«. Bend je v začetku marca letos izdal novo ploščo, Dan, ko je vrag vzel šalo, svojo prvo s slovenskim naslovom.

Snøgg bo prihodnje leto beležil deset let ustvarjanja, ki ga je kot solo projekt konec leta 2013 oživil glasbenik Matej Voglar, vokalist, kitarist in klaviaturist z umetniškim nazivom Ulv. Po prvem komadu, ki ga je skomponiral na računalniku, je začel brskati za bobnarjem, saj da »pač za black metal rabiš fajnega bobnarja«. Po neki – kot kaže, dobri – afterparty barski debati o glasbi se je Ulvu pridružil bobnar Mørke oziroma Grega Cestnik, s katerim sta še danes kreativna osnova benda Snøgg, skupaj pa muzicirata tudi v velenjski deathmetalski štirici Carnifliate.

Domača erekcija smrti
 / 9. 4. 2017
Občasno so se glasbenikoma na turnejah in v studiu priključili še basist Sergej Žižek, sicer tudi član velenjske math, sludge, stoner in postrock štirice Entheogen, vokalist Vrag iz velenjskega black metal benda Kholn ter solo ustvarjalca Neo-Cymex oziroma Dejan Požegar, vokalist velenjskega noise rock in posthardcore benda NakaJima, in Azbuka oziroma Neven M. Agalma, pobudnik in programski vodja zasavske različice nekdanjega ljubljanskega Noisefesta ter vodja založbe Vile Descent Tapes.

Ime zasedbe Snøgg, ki je novi album izdala v samozaložbi, izhaja iz stare norveščine; v slovenščini je njen približek beseda »hiter«, sicer pa se norveška besedica v slovenščini pravzaprav bere kar kot »sneg« ali »snög«. Ta zelo prikladna podobnost slovenski besedi za »sneg« je vodila do sedaj že prepoznavnega bendovega logotipa, katerega osnova je krhka podoba snežinke, ki še posebej dobro izstopa na naslovnici aktualne plošče.

Tudi novo muziko bi lahko v nekaterih momentih kljub nastrojenosti in raznoliki grizoči vokalni interpretaciji vsebine, ki jo glasbeniki zajemajo iz zgodbe prvega slovenskega romana, Jurčičevega Desetega brata, označili vsaj za rahločutno. Nekakšen srednjeveški, predvsem pa ljudski, in tudi epsko oziroma pripovedno naravnan vzgib gradi približno dve tretjini dvajsetminutnega komada, potem ko se zaključi veličastna, nekoliko jazzovska, z godalom oplemenitena slavnostna otvoritev epopeje.

Pred zadnjim delom skladbe se rahločutna viža v potihoma nojzerskem grozečem šepetu nepričakovano sesede, nato pa se sedem minut na vse manj dronerski in vse bolj črevesje parajoč način počasi raztapljata tudi predhodni zvočna krepkost in melodičnost, kot bi glasba prešla skozi časovno črvino v popolnoma drugo zvočno in bivanjsko dimenzijo. Poslušalec se vpraša, kam je po prvih trinajstih minutah odneslo poskočno epsko vižo – v pekel, seveda.

Muzika in intervju z velenjskim dvojcem Snøgg, od novosti pa Static Abyss in Sentient Horror
 / 17. 5. 2022
O zadnjih sedmih minutah kompozicije Dan, ko je vrag vzel šalo je recenzent britanskega spletnega glasbenega magazina The Wire zapisal, da s spletkarstvom prežeta glasba v svojem zadnjem dejanju poslušalcu ne omogoči olajšanja ali razbremenitve. A omenjeni recenzent bržkone ni vešč slovenščine, zato v nojzersko-dronerski razkrajajoči se zaključni luciferijadi v vse bolj izčiščenem ozadju, na katerem odmeva grenek poslednji stavek »Krjavelj je mislil, da je meni vzel šalo, zato ga bo zdaj to drago koštalo«, ni mogel prepoznati duhovitega izreka, ki tiho katarzično zaokroži ploščo Dan, ko je vrag vzel šalo.

Bend je v dobrih desetih letih preigral že zavidljivo število turnej v tujini: v Nemčiji, po Balkanu, v Bolgariji, tudi po še vzhodnejšem in južnejšem delu Evrope, denimo v Grčiji, kjer so – nepresenetljivo – prodali precej več mrča, kot ga prodajo doma. Izvedbeno je ekipa trenutno štiričlanska; v Gromki na Metelkovi smo namreč Ulva in Mørka pred nekaj tedni poslušali v družbi nojzerja Azbuke in vokalista Vraga. V Gromki se je zaradi narave objekta in bendove muzike precej porazgubila raznolikost luciferijade Dan, ko je vrag vzel šalo, je pa bend takratno zvočno izgubo zato dodobra nadomestil dober teden kasneje na poslednjem koncertu med legende zapisanega cikla Sunday Noise v bistriškem Klubu Metulj.

Uglasbljeni pekel
 / 25. 5. 2019
Z novo ploščo je Snøgg vstopil nekoliko nazaj, v preteklost svojega zvočnega opusa, a zgolj v smislu žanrske osnove in vzdušja, ter preskočil pretežno atmosferičen nojzerski predhodnik Ritual Of The Sun, ki je izšel leta 2020. V tovrstnem, specifično pustolovskem zvočnem svetu domačih blackmetalskih projektov, v katerega bi zaradi preizkušanja zvočnih meja v tem žanru morda uvrstili še solo projekt Vlaknasta, bo nova plošča stala trdno sama zase. Kompoziciji Dan, ko je vrag vzel šalo bi lahko piko na i dodala zgolj še odrska prestavitev, ki bi poslušalcem ponudila tudi živo godalno interpretacijo velenjskih vražjih uric.

 

        

                vir: The Wire

 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness