Gala hala je ponudila še en gala večer. Tokrat je bil na meniju punkrock, za predjed pa smo dobili dve vrsti hitrih jedi. Hiter, z nog konzumiran fast food, ki pa nima nič skupnega z užitkom fast fooda, ki ti ga ponujajo v globalistično požrešnih verigah. Za uvod je postrežena kočevska specialiteta Golliwog, ki si je ime nadela po plišasti temnopolti lutki, ki je bila v anglosaksonskih deželah popularna v prvi polovici prejšnjega stoletja in huda konkurenca nam bolj znanemu teddy-bearu, kasneje pa je prišla na slab glas, ker so jo zaradi poskusa uresničitve svojih ciljev zlorabljale razne rasistične organizacije. Ansambel iz Kočevja, ki tensta svojo glasbo že celo desetletje, nam je ponudil svoje melodično-speedcorovske izdelke, ki ne sklepajo kompromisov in se v besedilih koncentrirajo na kritiko družbe in vseh negativnih marginalnosti, ki jo obkrožajo. Poleg dokumentiranega izdelka, izdanega v samozaložbi leta 2006 in re-izdanega na japonski etiketi In-N-Out Records, imajo za sabo še mnoga sodelovanja na raznih projektih in so lastniki pomembnih verbalnih priznanj na tujih radijskih postajah.

Hitrim riffom kitaristke in treh pomagačev je sledila hrvaška invazija anarhije, ki je skupaj z že prej omenjenim bendom podirala meje in adresirala močno iztegnjen sredinec politikoma „dobrososedskih“ držav. Osiješki Debeli precjednik ali Fat president, kakor se predstavljajo izven slovansko govorečih območij, kuhajo svoj hardcore punk še dlje. Kljub petnajstletnem (ob)delovanju in trem dokumentiranim albumom, se sestavine njihove glasbe še niso zmehčale in tudi tokrat nikogar niso pustili ravnodušnega. Njihovi nastopi so prežeti z izjemno dozo energije, za dodaten presežek pa poskrbi vokalist s kričečimi vložki a la strelnikoff in štucnami a la britanski ligaš z začetka prejšnjega stoletja. Škoda le, da se z mehkim slavonskim dialektom ne poizkusi tudi v komadih. Ampak - o domači besedi v rokenrolu je bilo zadnje čase dosti govorjenja in naj zaenkrat ostane pri tem. Sploh zato, ker sta obe predjedi nasitile publiko – ne le tisto, ki je prišla predvsem na glavno jed, ampak tudi tisto, ki oba benda zvesto konzumira že vrsto let.

V istem stilu ali kakor naj bi razlagala nikoli dokončno potrjena interpretacija njihove kratice „Society's No Fuckin' Use“, so nadaljevali tudi SNFU. Eden tistih mastodontskih bendov, ki so preživeli vse glasbene in tehnološke spremembe zadnjih trideset let, a ostali samosvoji in poleg NoMeansNo, D.O.A. in Skinny Puppy, predstavljajo temelje kanadskega hardcore podzemlja. Vsa zbrana druščina v Gali hali je čakala. Kena Chinna alias Mr. Chi Piga namreč, ki je edini ohranjen fosil v skoraj tridesetletnem delovanju benda, v katerem se je zamenjalo sedemnajst članov. Ikona, ki se bliža petdesetim letom, seveda ni več tako poskočna kot je bila v osemdesetih letih, ko je bend v konkurenci Fugazijev in Red Hot Chilli Peppersov pobral lovoriko za najboljšo koncertno atrakcijo, še vedno pa ni rekla zadnje. Mr. Chi Pig se je hote ali nehote naučil dozirati energijo z vse pogostejšimi „postanki na boksih“, kjer je kot Bik Ki Sedi, na katerega spominja s svojo bizonovo kapo. Pri performansu mu poleg postave novega milenija, ki jo tvorijo Shane Smith za bobni, nekdanji basist Ken Flemming na kitari ter basist Denis Nowoselski, pomaga še publika, ki namesto njega poje refrene, kot v refrenu „can somebody help me please...“ iz Drunk On A Bike. Mr. Chi Pig je kot guru, ki vodi celotno maso, je „somebody better, better than Eddie Vedder“ in je s srcem popolno pri stvari, kar dokazuje tudi njegova izjava, da bo - ne glede na to, da je edini član prvotne zasedbe - igral komade SNFU do konca življenja, ker je to njegovo življenje in brez tega ne more. V svojem poslu uživa, važen mu je le bend in publika, za vse ostalo pa mu visi dol. Seveda tudi tokrat ni šlo brez famozne maske prašiča, štoranja po nosu, usekovanja in odprtega komunikativnega odnosa s publiko. Hitro in neposredno so posredovali skoraj vse najboljše, kar so ustvarili na osmih studijskih albumih, se pa pozna izostanek bratov dvojčkov Belke, ustanovnih članov, ki sta s kitarami ustvarjala idealno komunikacijo, skupino pa zapustila že pred ohoho leti. Ena kitara pač ne more nadomestiti dveh Belkejev!

Preigrali so repertoar z vseh albumov - začetne klasike za primarne fene z Broken Toy, She's Not On The Menu, I Forget in Cannibal Cafe vred ter ustvarjalne vrhunce iz devetdesetih let, ko so bili del Epitaphove štale: Painful Reminder, eno od redkih „balad“ in naspidirani Bobbitt ter Don't Have The Cow z refrenom „now the cows are going mad“, ob katerem je nastal stampedo v prvih vrstah. Nekatere komade so izpustili, med njimi žal tudi Reality Is A Ride On The Bus, ki jo spomin vedno prikliče na redkih vožnjah z mestnim prometom in ki bi bila lahko himna neimenovanega podjetja, če mi je dovoljen kanček subjektivizma. Za klicanje na dodatni drugi bis publika po pogu in stage divingu ni imela več energije. Dober večer, kakor ga je okarakteriziral sam Mr. Chi Pig, ki se je publiki zahvalil za žurko, ki naj bi bila, če ga spomin ne vara - v kar pa je vredno posumiti - enako dobra kot tista iz daljnega leta 1988, ko so že nastopili v Ljubljani.

V Gali hali se je trdokornih delicij naužil Robert Suša.