24. 4. 2024 - 14.00

Sonica 2024 prvič – Deena Abdelwahed: Jbal Rsas + Nicola Ratti in Martyna Basta

Audio file

Cukrarna, Ljubljana, 18. 4. 2024

 

Vir: Naslovnica
Audio file
13. 10. 2023 - 19.00
Soundtrack za bližajoči se konec sveta

Letošnji festival Sonica v Ljubljani je bil prava lekcija o tem, kaj lahko prostor naredi za zvok in poslušanje glasbe različnih izvajalcev. Ker je bila velika dvorana in običajna lokacija v Kinu Šiška zasedena, je festival otvoritveni večer preselil v monumentalno industrijsko dvorano galerije Cukrarna.

Najprej bi želeli nekaj vrstic nameniti akustiki tega zelo specifičnega prostora. Čeprav je vsekakor monumentalen in impresiven s svojim štiriindvajset metrov visokim stropom, še vedno tam nismo doživeli dogodka, pa naj gre za koncert, predavanje ali performans, ki bi mu uspelo zapolniti ta ogromen prostor. Izkušnja festivala eksperimentalne glasbe Sound Explicit je bila razmeroma prijetna. Akustičnim nastopom glasbenikov v živo je namreč nekako uspelo pustiti odmev v prostoru, toda večino časa se je obiskovalka preveč zavedala velike količine praznine nad svojo glavo. Zdi se, da se zvok v tej dvorani izgubi nekje tam zgoraj, namesto da bi vstopil v območje občinstva. Z izrazom monumentalen lahko označimo tudi zadnji izdelek tunizijske glasbenice, producentke in didžejke, ki deluje v Franciji, Deene Abdelwahed, album Jbal Rrsas oziroma Svinčena gora. Album odmeva in zavzema prostor, kadar ga poslušamo s kvalitetnimi slušalkami ali pa predvajamo preko zvočnika na pametnem telefonu, zato se je sprva zdelo, da bosta monumentalni, industrijski prostor Cukrarne in glasba Deene Abdelwahed popolna kombinacija.

Audio file
17. 4. 2024 - 18.00
V studiu RŠ se pred njenim jutrišnjim nastopom na Sonici pogovarjamo s poljsko elektronsko glasbenico

Pred avdiovizualnim spektaklom Jbal Rrsas smo najprej poslušali italijanskega glasbenika, skladatelja in oblikovalca zvoka Nicolo Rattija in klasično izobraženo kitaristko iz Poljske, Martyno Basta. Oba nastopa smo poslušali med sedenjem na blazinah na tleh velikanske dvorane in se ob sedenju v ogromnem prostoru počutili še manjše. Glasba je zaradi tega izpadla nekoliko bolj intimno, vendarle pa se je še vedno zdelo, da se je izgubila in se obiskovalkam ter obiskovalcem ni dovolj približala.

V okviru koncerta na glasbenem festivalu je še posebej pomembno, da se nastopajoči med seboj sporazumevajo in se navezujejo drug na drugega, da ustvarijo nekakšen zvočni dialog. V primeru otvoritvenega večera letošnje Sonice je bilo razmerje med tremi otvoritvenimi dejanji nekoliko zmedeno. Od Rattijevega skrajno abstraktnega ambientalnega eksperimentiranja in Bastinega angelskega petja, ki nas je popeljalo v bližino potoka v družbo gozdne vile, do ostrih in kovinskih plesnih ritmov Deene se preprosto ni zdelo, da so trije glasbeniki del istega vesolja oziroma da nastopajo na istem festivalu. Lahko bi dejali, da je bila to namerna odločitev in da so vsi tako ali drugače veliki eksperimentatorji, toda ogromen del dramaturgije glasbenega festivala, še posebej takó konceptualno zastavljenega festivala, kot je Sonica, izhaja iz njegove skladnosti kot celote. Po vseh treh večerih festivala se zdi, da bi lahko bili nastopajoči razporejeni koherentneje, čeprav se zavedamo, da to ni vedno lahko izpeljati. Še posebej je to zahtevno, kadar organizatorji usklajujejo številne umetnike, ki so morda v tistem času na turneji, kar velja tudi za Abdelwahed, ki je naslednja dva dni preživela še v Avstriji in na Češkem.

Audio file
29. 4. 2024 - 14.00
KMRU, UVB76 [Nze Nze], rouge-ah, Bridget Ferrill, pixel.bambi

Po prvih dveh dejanjih, ki sta občinstvo zamaknili v nekakšen meditativni trans, so veliko dvorano Cukrarne začeli polniti udarni rogovi prve skladbe z albuma Jbal Rrsas, The Key to the Exit. Abdelwahed je nizke postave, a je prostor na odru zavzela z živahno energijo. Videti je bilo, da uživa in da je oder zanjo domač teren. V pogovoru v baru Cukrarne je glasbenica razkrila, da je njena oprema ostala v Parizu in si jo je morala izposoditi pri prijateljih v Ljubljani, zato je igrala v drugačnih tehničnih okoliščinah, kot jih je vajena. Kljub temu se to ni izrazilo navzven, čeprav je bilo morda videti, da se za opremo na odru ni počutila povsem udobno. Zdelo se je, da je bila postavitev pravzaprav morda premajhna in da je nekoliko utesnjeno segala po sliderjih in hkrati pela v mikrofon. Če recenzentka ne bi poznala okoliščin, verjetno tega ne bi opazila, vendarle pa je razlika vidnejša, kadar glasbenice skladbe predvajajo z računalnika in jih miksajo z neznanim kontrolerjem, kot pa kadar to počno v živo in s setupom, ki ga običajno uporabljajo. 

Avdiovizualni spektakel Jbal Rrsas sta dopolnila vizualna podoba Niculina Baranduna in zvočno oblikovanje Pantxa Bertina. Multiinštrumentalist Khalil Epi, ki Abdelwahed običajno spremlja na odru, za koncert v Cukrarni ni bil na voljo, zato je Abdelwahed tokrat na oder stopila sama. Vizualizacija albuma je bila projekcija abstraktnih podob, ki so se prelivale iz rožnate v modrozeleno in zlato barvo ter prehajale iz popolnoma abstraktnih oblik, ki nekoliko spominjajo na pokrajino na naslovnici albuma, v človeško figuro. Zanjo se je zdelo, da je bila podobna glasbenici sami, sestavljena pa je bila iz zlatih kovancev, ki so se ob vrhuncu albuma vedno znova zaleteli v lesketajočo se morsko strukturo. Barandun je vizualne podobe ustvarjal v realnem času, delovale pa so kot natančen vizualni izraz zvoka z albuma. Edini vidik, ki bi morda lahko bil bolj koherenten, je razmerje med projekcijo in odrom. Bila sta preveč ločena, oddaljena drug od drugega, projekcija pa je delovala bolj kot zaslon in ne kot projiciran prostor, v katerem se je gibala Deena.

Audio file
26. 4. 2024 - 14.00
Nicolas Jaar, Iztok Koren in Rắn Cạp Đuôi Collective v Kinu Šiška

Zvočno je prostor Cukrarne verjetno na splošno izredno težko pravilno ali učinkovito opremiti. Z basi nabita in izrazita glasba Abdelwahed se je na nekaterih mestih izgubila nekje v štiriindvajsetih metrih do stropa. Ne glede na dva zvočnika tik pred odrom, usmerjenima navzdol, v smer občinstva, glasba nikoli ni bila dovolj glasna in nikoli ni vstopila v množico, temveč je ostala nekje nad našimi glavami. Album je bil kljub temu enako večplastno doživetje kot doma, zanimivo pa je, da so zaradi monotonega zvoka, ki ga je ustvarila velika dvorana, v živo izstopale druge skladbe – v primerjavi z izkušnjo poslušanja studijske plošče. Dekonstruirani, počasnejši skladbi Complain in Naive sta v živo bolj dramatično zavzeli prostor kot preostali komadi, ki so sicer razmeroma energični in ritmično polnejši. Z očitnejšo spremembo v zvoku se je ustvaril preklop v vzdušju, ki bi se v primernem prostoru verjetno zgodil pogosteje. Ob poslušanju koncertov, ki so se zvrstili v naslednjih dveh večerih festivala v Kinu Šiška in klubu Cankarjevega doma, si nismo mogli pomagati, da ne bi ves čas razmišljali o tem, da bi Abdelwahed, in morda katerega od drugih nastopajočih v Cukrarni, veliko raje slišali na katerem od drugih odrov. Ker gre za tako specifičen prostor, bi morebiti intimnejša, prizemljena glasbena doživetja v Cukrarni delovala bolje kot eksplozivni zvoki albuma, kot je Jbal Rrsas, ki preprosto mora zapolniti ves prostor. 

Audio file
16. 4. 2024 - 18.00
Pogovor z Deeno Abdelwahed, ki bo ta teden drugič obiskala Slovenijo, tokrat v sklopu festivala Sonica

Način, kako Deena na tradicionalnejših ritmih bobnov gradi dekonstruirano pokrajino in jo preliva s sintetizatorji in prepoznavnimi arabskimi ritmi, je resnično edinstven. V RŠ intervjuju, ki smo ga na Radiu Študent pripravili pretekli teden, je glasbenica dejala, da si želi postaviti plodna tla za druge izvajalce elektronske glasbe iz njenega dela sveta, ker si glasbeniki sami mogoče še ne upajo ali pa nimajo priložnosti stopiti naprej. Predvsem je njena želja ustvarjati novo arabsko postklubsko glasbo in okrog nje graditi skupnost, kajti alternativna elektronska glasba je v arabskem svetu še vedno močna oblika upora proti tradicionalni in konservativni ideologiji, ki tam vlada. Abdelwahed je svoj petinštiridesetminutni koncert zaključila s čudovito priredbo pesmi libanonskega pesnika Marcela Khalife, Wa Ana Amshi oziroma Hoditi pokončno, ki jo je posvetila vsem izgubljenim življenjem v Gazi. Ko so se vizualne podobe prelile v črno, belo, rdečo in zeleno barvo palestinske zastave, v dvorani pa so odmevali Deenini vokali, je bilo iz občinstva slišati vzklike navdušenja in podpore. Ko odmislimo tehnične nerodnosti, se zavemo, da je glas Abdelwahed tisto, kar izstopa na njenem aktualnem albumu, tudi ko ga slišimo v živo. Globok, kristalno čist vokal, ki ga podaja brez kakršnegakoli napora, nas pelje na svinčene gore, ki stojijo za albumom Jbal Rrsas. Glasbenica je v živo vendarle nekoliko odstopila od studijskih posnetkov, spremenila podajanje in zvok še nadgradila, zato lahko rečemo, da bo, ne glede na to, kakšen prostor ali oder ji je odrejen, tega vedno tudi zapolnila.

 

 

Foto: Katja Goljat

 

Institucije
Kraj dogajanja

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj