Kino Šiška, dvorana Katedrala, Ljubljana, 19. 4. 2024

V RŠ recenziji nadaljujemo kritično presojo letošnjega festivala Sonica. Tokrat se spominjamo petkovega večera v Kinu Šiška, torej osrednjega dela glasbenega programa – nastop headlinerja Nicolasa Jaara, pred njim domačega Iztoka Korena, za zaključek pa še polovičko vietnamskega kolektiva Rắn Cạp Đuôi Collective.

V Kino Šiška smo prišli precej pozno, tako da smo prisluhnili le zadnji skladbi, ki jo je odigral glasbenik Iztok Koren. Na odru se je obkrožil z brenkali vseh velikosti, uglasitev in z različnim številom strun. Med skladbami je nato vsako glasbilo malce opisal in ga z igranjem podrobneje predstavil še obiskovalcem. Zadnja skladba je vsebovala zelo konkreten dronerski trenutek, ki ga je Koren, predvidevamo, dosegel z zankanjem. To enolično linearno zvočno gmoto je rekontekstualiziral z zadnjim inštrumentom nastopa, ki je po njegovih besedah še neukročen in precej divji. Kljub tem besedam se je Koren zdel izredno dobro seznanjen z brenkalom. Zelo spretno ga je vodil po glasbenem prostoru okrog konstantnega drona in zaključil nastop s prefinjenim zaključkom, ki je vsekakor v posameznikih, zbranih v dvorani in utrujenih od končanega tedna, vzbudil dobrodošlo umiritev in uglasitev na bazične frekvence človekovega življenja. Nič kaj manj ni bilo pričakovati od glasbenika, ki je drugič nastopil na tem festivalu, prvič pred dvema letoma skupaj s Širom in Yannom Gourdonom. Takrat je podobno spodbudil taisti transportativni občutek lebdenja po zvočnem valovanju in tudi tokrat, v solo izvedbi, vsaj glede na predzadnjo in zadnjo skladbo ter po besedah obiskovalcev, ni razočaral.

Nastop Nicolasa Jaara je bil najtežje pričakovani del letošnje Sonice za mnoge, ki so njegovo glasbo pred dobrimi desetimi leti, z albumom Space Is Only Noise, vzeli za svojo. Temu ustreza tudi način promocije samega nastopa na festivalu, ki je opisoval Jaara kot enega največjih ustvarjalcev eksperimentalne elektronske glasbe. To dejstvo pa ne drži prav zares in zlahka zavede ter razočara ljubitelje elektroakustičnih eksperimentacij, nojzerskih aktov ali kakršnihkoli ekstremnih pristopov k uporabi bodisi elektronskega vezja bodisi računalniških komputacij. Čilski glasbenik seveda uporablja veliko razširjenih produkcijskih tehnik, vendar to ne naredi elektronske glasbe eksperimentalne, temveč je to narava nje same. Vsak žanr ali stil v elektronski glasbi, še posebej pa plesni, je nastal zaradi eksperimentalnih pristopov k opremi in tehnikam produkcije. Izraz eksperimentalna elektronika se danes uporablja kot znak za elektronsko glasbo, ki ni nujno plesna oziroma se ne vpenja v eno od neštetih podzvrsti glasbe klubskih noči. Toda v Jaarovi glasbi ni ničesar tako eksperimentalnega, da bi upravičevalo takšno oznako, razen da poslušalcem da vedeti, da se na dogodku najbrž ne bo plesalo.

Toda tudi plesalo se je lahko. Jaar je pripravil zelo formalno enostaven set. Najprej je vzpostavil prostor za poslušanje, kar je kot tematiko raziskoval v delavnici, ki jo je vodil tisti teden v sklopu Sonice. Nato je ta prostor po dobrih dvajsetih minutah grajenja zvočne krajine napolnil z ritmi, ki so bili razdejani, sinkopirani in majavi, lahko pa tudi precej plesni, če smo bili kot poslušalci na ustrezni valovni dolžini. Potem je to sosledje še enkrat ponovil z variacijami, vendarle pa se ni pretirano oddaljil od prve polovice nastopa. Set zagotovo ni bil eksperimentalen, temveč je bil brez dvoma izraz izjemno prekaljenega ustvarjalca, ki deluje v polju avtorske elektronske glasbe. Čilenec je imel zelo močan, neposreden in hvalevreden nastop.

Nato se je predstavil še kolektiv Rắn Cạp Đuôi iz Vietnama. Nastop je obetal veliko, gre namreč za ene najvidnejših predstavnikov vietnamske sound art in postžanrske scene. Toda kot smo dejali na začetku, na dogodek zaradi komplikacij z vizo niso prispele štiri osebe, temveč dve. Bobnar in kitarist brez preostalih dveh članov nista mogla izvršiti tega, kar se je obetalo. Nič ni vodilo onkraj žanrskih mej, pač pa smo slabo uro plavali po kraut- in postrockerskih ter shoegazerskih melodijah in ritmih kitare in bobnov. Nastop je bil sicer izvrsten, četudi je bilo videti, da glasbenikoma manjka prisotnost preostalih dveh članov. V širšem kontekstu je zagotovo izvisel, ker se naša pričakovanja v glasbenem in programskem smislu niso povsem uresničila. 

Tako je drugi, koncertni večer festivala Sonica deloval nekoliko nerodno. Zelo ambiciozno zastavljen večer, ki na papirju dobro funckionira, je podlegel višjim silam in je bil segmentiran na posamezne nastope. Na koncu se je zdelo, da je bil outsider prav Nicolas Jaar s svojim elektronskim setom, obkroženim s kitarskimi nastopi, četudi se je to zgodilo na festivalu sodobne elektronske glasbe. Zaradi te nerodne izločitve se nam v ospredje premisleka hkrati lahko prikrade razmišljanje o samem angažmaju Jaara kot neke stare zvezde alternativne elektronske glasbene scene, ki danes ni več tako relevantna. Katedrala Kina Šiška je bila razprodana, odločitve organizatorjev pa so pokazale, kako programsko zadovoljiti obe strani, torej hkrati napolniti veliko dvorano, a ne na račun dobre glasbe. Toda ali je to bila zelo pametna odločitev ali pa zelo varen način pridobivanja številk, ki je vseeno učinkoval dosti vklopljiv v zapuščino Sonice, po drugi strani pa se ne zdi tako naprej stremeče, kot bi od festivala pričakovali. S tem vprašanjem smo zapustili dvorano po drugem dnevu festivala Sonica.