Cankarjev dom, Klub CD, Ljubljana, 20. 4. 2024

V preteklem tednu smo slišali vtise s prvih dveh dnevov letošnjega festivala Sonica, ki sta potekala v Cukrarni in v Kinu Šiška. Tretji in s tem tudi zaključni večer pa se je – zdaj že kar tradicionalno za Festival Sonica – odvijal v Klubu Cankarjevega doma. Glede na pretekla festivalska dneva je ta na videz obetal najbolj robne glasbene prakse in največ kohezije v atmosferi. Otvoritveni dogodek je bil deloma neskladno zastavljen, ponesrečena Cukrarna pa ni uspela zagotoviti zadovoljive akustike za udarno basovsko plesno mojstrovino Deene Abdelwahed. V petek je pozitivno presenetil headliner Nicolas Jaar, ki je s projektom Jaar pokazal, da sta pihanje in sopihanje v altovski klarinet ob zvokih trajajoče, neumorne apokalipse učinkovita glasbena intervencija, ki je razjezila njegove klasične fene preteklosti in zadovoljila drznejše ušesne sprejemnike mlajše generacije. Toda Jaarov nastop je hkrati zasenčil preostale, na strunah utemeljene nastopajoče, Iztoka Korena in Rắn Cạp Đuôi Collective. Ob tem pestrem doživljaju smo se resnično veselili, kaj nam bo prinesel repertoar Cankarjevega doma. Tam nas je namreč čakala najbolj eksperimentalna in robna godba v treh dejanjih brez izstopajočega glasbenega velikana.

Prvo in hkrati najbolj skrivnostno na talerju je bilo sodelovanje domače, že tretje leto zapored nastopajoče harfistke rouge-ah in prav tako robno godbeno naravnane harfistke, producentke in zvočne inženirke Bridget Ferrill iz ZDA v spremljavi vizualij domače oblikovalke pixel.bambi, lokalne predstavnice mlajše generacije na domači sceni. Skupaj jih je stkala rezidenca v muzeju MoTA, kjer so med festivalom pripravljale in skuhale ekskluzivno avdiovizualno poslastico – za nekatere.

Rouge-ah in Bridget Ferrill sta na resnem festivalu resne glasbe v resnem Cankarjevem domu nastop zastavili vse prej kot to. Namesto da bi s svojo eksperimentalno žilico usmerili pogled v težko pričakovano glasbeno prihodnost, sta se zazrli v – in to ne kar katero koli – preteklost. Popeljali sta nas namreč tja, kjer najbolj bolí – v čas žalosti, bolečine, krindža in nostalgije, ter se spopadli z mogoče najbolj osovraženimi časi za glasbene kritike – prva leta novega tisočletja Seana Kingstona, Britney Spears in t.A.T.u., emo žalostinke leta 2010, akumulirane v My Chemical Romance, ter najhujše od vseh – evrovizijski hit leta 2012, Euphoria. 

Scenografija nastopa je bila sestavljena iz resastih zaves, na katere je podobe projicirala pixel.bambi, v objemu zakulisja zaves pa sta s tremi harfami, mnogoterimi plugini, računalnikom, dvema mikrofonoma in piksnama Laškega hengali rouge-ah in Bridget Ferrill. Celotna scena odra je spominjala na najstniške črne komedije devetdesetih let tipa Peklenska družba, glasbeni repertoar pa je tovrstno estetiko ironije, dekliškosti in srhljivke le potrjeval.

Vsak trdovratni hejter glasbe tedanje adolescence – ki jo upravičeno sovražimo zaradi stanja glasbene industrije in neupravičeno, ker sovražimo lastne najstniške jaze – je podlegel kvaliteti njunih downtempo popoidnih, toda hkrati eksperimentalno grobih in hrupnih priredb. V zbadljivih hitičih sta vzpostavili skupni avtorski izraz in izjemno močan čut za zvočno simbiozo. Estetika je poosebljala meme format oziroma meme core, hkrati pa predozirani autotune, emo pop estetika in vsesplošna zajebantska igrivost dvema izjemno kvalitetnima glasbenicama niso odvzeli kredibilnosti. Morebiti je eksperimentalna verzija lo-fi memerske estetike še toliko bolj poudarila njun smisel za grajenje avtentične zvočne krajine. Presegli sta okovje resnosti Cankarjevega doma, presegli pa sta tudi naša pričakovanja.

Drugo dejanje bi morala izvesti pariška trojka Nze Nze, a je zaradi zdravstvenih težav na Sonico uspelo priti le dvema članoma od treh, glasbenikoma, ki sicer sestavljata tudi projekt UVB76. Razlika med projektoma je predvsem v tem, da UVB76 ne operirata z vokalom in da je njuna glasba bolj dubovsko-industrialna, medtem ko Nze Nze posegajo po hrupnejših, ekstremnih oblikah dub in industrialnih derivatov. Nastop UBV76 nas je popeljal po mnogoterih urbanih pokrajinah, brutalističnih podobah in brutalnih upodobitvah hiperurbaniziranega sveta ter zvočno natančno usklajeval naše vizualne in sonične čute on the beat. 

Zbrani smo se bolj ali manj pozibavali ob poskočno trdih ritmih 70-bpm-emovskega duba in občasnega štiri krat štiri ritma techna, sramežljivo rejvanje publike pa je upodobilo rejv za odrasle, ki ne morejo več tako ponočevati, kot so v mladosti. Dvojec bi lahko deloval v bolj klubskem okolju in bolj napolnil prostor, kot ga je v široko razpotegnjenem Klubu Cankarjevega doma, ki že zaradi strukture in avre institucionalizacije ne pusti, da se docela sprostimo. Ko se ozremo nazaj na dogodek in ga pogledamo kot celoto, lahko rečemo, da je ta nastop deloval kot filler do naslednjega, težko pričakovanega nastopajočega. 

V tretjem dejanju smo navdušenci nad ambientalnimi mikrokozmosi končno prišli na svoj račun. Oder je namreč zavzel kenijski zvočni umetnik in producent Joseph Kamaru oziroma KMRU, dobro znani akter sodobne ambientalne scene. Njegovi produkcijski prijemi temeljijo na terenskih posnetkih in složnem, postopnem spajanju in polnjenju zvočne krajine. Zvočna dramaturgija je bila zastavljena meditativno, misli pa so z vsakim dodanim elementom izginjale v magični prožnosti njegove zvočne pripovedi. Leže ali sede smo se izgubljali in se utapljali v dihotomiji nežnosti in intenzitete. Performans se je zdel kratek, toda zaradi potopitvene narave nismo prepričani, ali se nismo le izgubili v času in prostoru. Z izpraznjeno glavo in umirjenim živčnim sistemom smo zapustili poslopje Cankarjevega doma.

Letošnji Festival Sonica je kot celota ponovno ponudil izvrsten nabor glasbenic in glasbenikov raznolikih izvirnih in robnih elektronskih praks, toda zazdelo se je, da posamezni dnevi niso delovali organsko in koherentno. UVB76 bi lahko z avdiovizualno temačno dub poskočnico ogrela telesa za prav tako avdiovizualno mojstrovino Deene Abdelwahed v Cankarjevem domu. KMRU pa bi nas lahko zlepil s tlemi Cukrarne. Tako bi dobili bolj potopitvene izkušnje, muzika namreč ne pozna dualizma um – telo, program pa je bil kuriran tako, da smo bili ves čas v pripravi na sedenje-stanje-sedenje, nikoli torej zares dovolj dolgo v enem od teh stanj.