Klub Gromka, 8. 5. 2017

Prvi dan delovnega tedna v klubu Gromka je bil tokrat specialen, saj nam je bil ta ponedeljkov večer ponujen v sklopu Specialke. Tokrat so nas člani Hrupmaga počastili s trojnim lajnapom, ki se je lepo skladal z že tako otožnim večernim vremenom. V prostorih Gromke je tudi tokrat odmevala mešanica intenzivnega šuma, čudaškega performansa in čutečih glasbenih izrazov. Bili smo priča hrvaškemu kantavtorju Denisu Katancu, alt-rockerjem The Luyas in šumečim odmevom zvočnosti kanadskega projekta Cindy Lee. Kako specialna je lahko takšna Specialka, smo izvedeli prav kmalu.

Dogodek se je pričel ob samotnih zvokih akustične kitare in izrazito karakternem glasu Denisa Katanca. Ta večer nismo slišali zanimivih barv čela in klarineta, ki so popestrile Katančev zadnji album, hrvaški kantavtor je namreč na oder stopil sam. Ob skeletnih različicah skladb bi poslušalec lahko tudi zehal, vendar Katanec ni le še en povprečen podokničar folk scene. Njegov enostaven pristop h gradnji akordnih struktur, šlampasto igranje kitare ter jokajoč vokal delujejo pravzaprav pristno. Nepopoln, a zelo čuteč nastop, mešan s prepričljivimi skladbami Katančeve diskografije, je pustil močan vtis pri marsikaterem obiskovalcu dogodka.  

Večer se je nato stopnjeval ob zvokih kanadske skupine The Luyas. Z zvočno paleto odmevajočih kitar, natančno odigranih tolkal, nežnih vokalov ter dodatkov klaviatur in francoskega roga nam je skupina predstavila svojo edinstveno alt-rock mešanico. Poznavalci žanra bi hitro opazili zvočne preskoke v teksturah in dinamiki, The Luyas so skakali med specifično samosvojo quirky indie estetiko ter hladno temačnostjo, najbolj značilno za  montrealsko glasbeno sceno. Tak žanrski pingpong je v ponedeljek deloval povsem edinstveno. Skoraj prenežen glas pevke Jessie Stein se je ob intenzivnejših trenutkih nastopa celo razgubil. Njen vokal bi lahko primerjali z vokalom islandske pevke Kristín Anno Valtýsdóttir, s katerim bi se dalo utemeljiti tudi, da patina takšnega vokala deluje veliko bolje ob mirnih razpoloženjih islandske folktronike kot pa v močnejših porivih alternativnega rocka te kanadske zasedbe. Vendar sta bila prepričljiv nastop s solidnimi štikli ter skoraj stereotipno topel kanadski odnos dovolj, da so bili The Luyas glavna tema navdušenih pogovorov v nadaljnjem intermezzu čik pavze.

Lahko bi dejali, da je kljub vsemu prav zadnji, tretji del dogodka izpadel še najbolj specialno. Na oder sta namreč stopila člana kanadskega projekta Cindy Lee. Tej edinstveni zmesi šumečih disonanc in vintage estetike doo-woopa smo prisluhnili že v pretekli zadnji ediciji oddaje Razširjamo obzorja, tokrat pa smo trans-persono Cindy Lee, Patricka Flegla, izkusili še v živo. Glasbeno je njen precej kratek repertoar deloval po pričakovanjih. Estetika zgodnjih zvočnosti Sonic Youth, vmešana z nežnostjo odmevnih vokalov in grobostjo hrupa, je bila v tokratni koncertni različici vsaj za kakšno stopničko višje od studijskih posnetkov. A s tem se je pojavilo tudi vprašanje izkušanja takšne temačne atmosfere. Žareče luči v Gromki so namreč delovale prebarvito in morda v kratkem stiku z nihilističnimi tematikami, kakršne dvojec predaja s svojimi skladbami. Sicer pa sama muzika tudi v živo skače od odmevne intime do svetlega šuma - prav tako kot ob poslušanju albuma. Takšno estetiko lahko primerjamo s staro polaroidno fotografijo, ko pretirano uhajanje svetlobe zamaže vsako podrobnost zajete podobe.

Prav takšna meglena svetlina pa zmore upravičiti tudi vsak terasast nastop Patrickove persone. Cindy Lee je delovala zelo prepričljivo. Nežen glas se je utapljal v morju prenatrpanih zvočnih frekvenc tako grobih kot tudi intimnejših segmentov njunega seta. Lynchevska estetika bizarnosti, nežnosti, nasilja in lepote, kakršno goji Cindy Lee, je občinstvo Gromke prepustila afektu začudenega navdušenja. Po vzoru izjave Jessie Stein iz The Luyas: po takšnem nastopu Cindy Lee ne ostajamo več nedolžne device šumečega kaosa.