Urban Roof & KCŠ, 18. 6. 2014

Redkokdaj je recenzentu dana v dlan tako priročna metafora, kot se je to zgodilo v sredo, 18. junija, ko sta se odvijala dva dogodka na dveh različnih lokacijah v Šiški v okviru festivala Stiropor. Torej: vsebine so iz tujine prišle v enem kosu in so ustrezale slikam v online katalogu, medtem ko je embalaža - Stiropor - pustil malce mlačen vtis.

Prvi del dogajanja se je odvijal v skate/BMX parku Urban Roof v Šiški in je postregel s široko zastavljenim programom, ki je igral na želje tistih, ki že leta hrepenimo po neki koncertni/klubski/elektronski alternativi z dodano vrednostjo. Zelo v redu plac je ob sedmih odprl domačin Žiga Murko, ki je žal le peščici obiskovalcev predstavil kul mešanico beatsov, mashupov in v živo odigranih delov. Balearic in kar chill na trenutke, še zlasti ko je Murko prijel za pozavno, z momenti igrivosti, ki so spominjali na nastop Sama Hillerja, aka Oracle DJs v Menzi pri koritu (Kar original od Gin and Juice! Všečkam!). Slovenski instrumentalist, ki se zadnje čase potepa po Brooklynu, je dobro opravil svojo nalogo in na placu, ki ima »urban« že v imenu, poskrbel za primerno vzdušje.

Za Žigo Murkom je prišel na oder duo iz Brooklyna, KALU & The Crystallines. Prva polovica nastopa se je vrtela okrog bolj umirjenih synth pop komadov. Petje s precej reverba, enostavne synth melodije in toplota klavirja so pripomogli k temu, da se je v zraku začutilo nežno vzdušje. V drugem delu nastopa sta se pridružila Fejzo za bobni in Felis Catus z bas kitaro in drugim vokalom. Iz sončnega zahoda so nas energični bobni prestavili v bolj živahno prizorišče. Nekaj ljudi je počasi začelo poplesavati in publika, ki je do takrat več ali manj sedela, je začela vstajati in se približevati odru. Čeprav skupina prihaja iz Brooklyna, nas je drugi del nastopa bolj spominjal na kalifornijsko synth pop sceno. 

Po KALU & The Crystallines je prišel na oder argentinski trio iz Buenos Airesa, Las Kellies. Lansko leto so že nastopale na terasi Bi-Ko-Fe-ja in letos v okviru Stiropora znova v Ljubljani. Na prvi pogled bi tisti, ki ni poznal skupine od prej, pričakoval, da gre za new wave in punk glasbo, saj je na to namigoval že stil oblačenja zasedbe, še posebej pa bleščeči črno-beli čevlji basistke. Po prvi pesmi so se pojavile manjše težave z bobni, ki pa so se takoj razrešile. Zvok skupine je bil energičen, še posebej zaradi kitare, polne distorzije, ki je večino časa s kratkimi in hitrimi riffi dajala značilno moč punk pesmi. Po tretjem komadu je pevka poleg kitare uporabila tudi synth, katerega zvoki so spomnili na argentinsko cumbio, bobnarka pa je prispevala še drugi vokal. Proti koncu nastopa so zaigrale venček pesmi, ki po nenapisanih pravilih tu predstavljenih žanrov, niso trajale več kot dve minuti. Posebej kul je bil komad "Perro rompebolas" ali "Moteči pes", ki je seveda tudi največji hitič skupine. Zadnja pesem, ki so jo zaigrale, pa je bil cover Ramonesov, "Beat on the Brat", ki je lepo zaključil njihov energičen nastop.

Če je bila skupina zamišljena kot protiutež počasni sterilnosti sodobnih elektronskih struj, ki jih bomo videli še precej v okviru tega festivala, je več kot dosegla svoj cilj. Občinstvo je bilo zelo navdušeno in seveda: half pipe + indie chicks iz Argentine, nothing wrong with that.

Zadnji nastop v Urban Roofu je bil v domeni Kanadčanke Jessy Lanza, ki smo ji lahko prisluhnili že včeraj v RŠ Intervjuju. V živo Jessy nastopa s precej enostavno konfiguracijo: računalnik, dve klaviaturi in reverb za mikrofon. Seveda, za zvezdo večera se je večina publike približala k odru. R&B melodije in basi z dobrim ozvočenjem so takoj dosegli to, da so vsi začeli plesati. Začela je s pesmijo Giddy, ki ima že v osnovi čisto pravo strukturo za odpiranje nastopa. Predstavila je tudi novo pesem in, sodeč po njej, se bo Jessy Lanza razvijala v smer future garaga ter grimea. Splošno vzdušje je bilo res dobro. Edino, kar je zmotilo, je bilo pretiravanje z modulation wheelom na synthu, saj gre za stvar, ki je sicer ne uporablja niti enkrat na celi plati. Predzadnja pesem je bila precej pop usmerjena, kar pa publike ni motilo, medtem ko je vokalna izvedba zadnje pesmi močno spominjala na Sinéad O'Connor.

Čeprav Urban Roof ni bil niti napol poln, je bil vajb na tej točki zelo dober in je ponujal najlepši uvid v ogromen potencial festivala Stiropor. Renomirane vsebine, ki opravičijo hajp, publika, ki jih želi videti in slišati, in organizator, ki združi obe stranki. Žal pa bi na podlagi doživetij na obeh lokacijah le težko rekel, da je organizator delal kaj več kot to. 

Drugi del večernega programa se je zgodil v Kreativni coni Šiška oziroma KCŠ. Zdaj so bili na vrsti didžeji. Seveda pod konceptom Stiropora niso manjkale ne žogice stiropora po tleh, ne plakati in razni detajli, vsi narejeni iz stiropora. Še posebej je bila zanimiva chillout soba, kjer so bili kavči in neke vrste zavesa, podobna meduzi, ki je visela iz luči, oblečena v stiropor žogice.

Kreativno cono Šiška je širši klubski javnosti slovesno predstavila ekipa CUF + KCŠ s pustnim žurom z domačim line-upom, ki je močan konkurent za dogodek leta. Tako kot marsikdo sem se tudi sam v hipu zaljubil v plac. V pogovoru z nekaterimi deležniki je bilo že takrat izrečeno mnenje, da gre za zelo specifičen, poseben plac, ki iz določenih razlogov ne more - ali ne sme - biti pač še en klub, kamor vtakneš kvalitetnega tujega didžeja, ala F Klub, Tiffany, Grad Kodeljevo. In temu mnenju se zdaj izrecno pridružujem. Velja pa povedati, da je bilo tokrat za razliko od prejšnjih dogodkov v klubu ozvočenje zelo dobro, in stara, škripajoča bajta je večkrat pokazala moč basov.

Proti koncu seta Boomhauerja & Donkeyhorsea oziroma Some1Elsea in Loutseauja se je plesišče KCŠ-ja do konca napolnilo. Bilo je skoraj premalo prostora. Odlični sampli, dobro uporabljeni programirani loopi in zelo močni basi odlikujejo zvok dua, ki zadnje čase nikoli ne razočara.

Od tu dalje se ne moremo več izogniti nekaterim manj dobrim aspektom večera. Tehnični del programa, ki bi moral ostati v ozadju in neviden, je bil na trenutke vse prej kot to. To, da ni bilo glasbe med nastopajočimi skupinami, bi še lahko spregledali; to, da je zamenjava didžej opreme ob eni uri zjutraj povzročila desetminutno tišino in dobesedno izpraznila klub, pa ne.

Naslednji didžej je bil Dado, ki je imel dober izbor pesmi, ampak je treba priznati, da niso najbolj sedle v koncept večera. Čeprav je zelo dobro odrolal svoje stvari in bi samemu izboru le težko kaj očitali, je njegova 4/4 elektronika zvenela »out of place«.  Po argentinski različici zasedbe Sleater Kinney in Kanadčanki Jessy Lanza, ki se je nahajala v nekem čudnem kraju nekje med indiejem, IDM-om in RnB-jem, in ob ta hip trending pisanih bass trdotah, ki jih je na koncu večera postregel Visionist, ta »hausič« pač ni pasal.

Po Dadotu je ob 3:30 končno začel vrteti Visionist. Spet nazaj v bas vode. Dober izbor komadov in polno plesišče ni razočaralo ljubiteljev grimea. Med drugim je zavrtel tudi nekaj komadov Fatime Al Qadiri, ki sicer spada pod sinogrime, in ti so publiki kar ustrezali.

Pač, dobili smo ponovno potrditev, da se substance in njim namenjena glasba vračajo v kvalitetni klubski poligon preko globalnega ghetta. Otipljivo moderno grime lomastenje s trdimi trap notami - Yung Thug, wassup - ki ga je Visionist predstavil, je bilo lepo in takšno, da sem takoj začutil, da Red Bull in čiki še zdaleč ne bodo zadostovali. No, plesišče je bilo bolj dovzetno za stvar, bomo rekli. Pač, v tej konstelaciji DJ/Publika smo zadnje čase videli oz. »začutili« nekaj izredno dobrih nastopov (Big Dope P, Traxman) in kot starec, ki uspava sogovornike z anekdotami o prihodu berlinskega minimala v K4 več kot deset let nazaj, te stvari močno podpiram. 

V sklep: navdušenje nad dobrim izborom izvajalcev in rahlo razočaranje nad organizacijo dogodka, predvsem zaradi težav z zvokom in tišino med nastopi. Glede na ceno kart lahko rečemo, da upamo in računamo, da bodo tovrstne probleme odpravili pri nadaljnjih dogodkih.