Kino Šiška, 7. 9. 2016

Timing is everything. Ta izrek menda velja tako v ljubezni kot v poslu in še kje. Kot pribito zagotovo velja v primeru koncerta Sunn ●))) v Kinu Šiška. Po včerajšnjem skoraj dvournem koncertu smo se z marsikaterim sokoncertnikom strinjali, da bi bil obisk nastopa iste zasedbe pri nas pred desetimi ali celo petimi leti precej bolj uboren. Kinu Šiška je torej uspelo v svoj vsebinski operativni model, ki – na žalost ali na srečo – vključuje tudi celo vrsto ustaljenih koncertnih repriz, vključiti bend, ki ljubiteljem glasbe ponuja zares veliko in je pri nas nastopil prvič, hkrati pa je, kot se zdi, na vrhuncu. Če že ne povsem nujno na vrhuncu ustvarjalnih moči, pa zagotovo na vrhuncu hajpa.

Sunn ●))) so se pri nas torej ustavili na krajši poznopoletni evropski turneji, v sklopu katere so se oziroma se bodo zglasili tudi na nekaj bolj eksotičnih lokacijah – že jutri denimo v labirintu Masone blizu Parme v Italiji. Njihov postanek pri nas je bil tako eden bolj konvencionalnih, kar pa je v marsikaterem pogledu še vedno … No ja, ne ravno konvencionalno.

S sabo na pot so naši v kute oblečeni prijatelji tokrat povabili tričlansko zasedbo Big ‡ Brave, ki je svoj zadnji album izdala pri skupnem založniškem zatočišču Southern Lord. Na račun te lanske plošče so bili Big ‡ Brave sicer deležni nekaj zmerne medijske hvale, ki pa je ne moremo povsem prenesti tudi na včerajšnji nastop. Trojica kitara-boben-kitara, v kateri se na vokalih izmenjujeta zlasti kitaristka in bobnar, je dajala vtis neodločnosti. Naj še tako govorimo, kako je fino, ko se bend upira žanrskim in drugim kategorizacijam, tega ne moremo zares izreči tudi za včerajšnji nastop, saj je bend deloval, kot da bi bili radi malo podobni Earth in malo Björk in še malo Sonic Youth, hkrati pa, z izjemo angažiranih besedil, ki so zvenela vsaj napol prepričljivo odpeta, v njihovem nastopu ni bilo najti prav veliko njih samih. Čeprav jim z inštrumentalnega vidika v resnici ne manjka spretnosti, ki se kaže zlasti v ostrem postpankerskem angstu, minimalistični ritmiki, zvrtinčenem hrupu in jeznih krikih, je med temi elementi vendarle zevala praznina, ki je bend včeraj ni najbolj vešče zapolnil.

Nastopu Big ‡ Brave je sledil približno tričetrturni premor, nato pa se je okrog desete večerne ure Katedrala napolnila z dimom, sicer ustaljenim rekvizitom na koncertih Sunn ●))), ki pa ni edini razlog za to, da se v zvezi z njihovimi koncerti širijo ne najbolj resne informacije. Da so izjemno glasni, že drži. Da se morda komu, ki jih pride poslušat iz radovednosti, zdijo smešni v svojih meniških oblačilih, je najbrž tudi res, a za vsem skupaj stoji zlasti ambicija po tem, da se ena poslušalčeva realnost zlomi in dopusti potopitev v drugo. In kljub temu, da njihovi koncertni nastopi slonijo na tem svojevrstnem minimalizmu, so zadnja leta tudi vizualno vse bolj mikavni, čemur pa se, glede na vizualno-dizajnersko srce Stephena O'Malleyja in teatralno naravnanost Attile Csiharja, niti ne gre čuditi.

Slednji - Attila - je včerajšnji večer uvedel s počasno vokalno pridigo, ki je že na tej točki razkrila njegov neverjetni vokalni razpon. Tudi v tem na videz enoličnem nizkem gruljenju je moč zaznati ogromno nadrobnosti, katerih razsežnosti skozi nastop samo še rastejo. Attilovi maši sta se po približno 20 minutah solo vokaliziranja pridružila ustanovni kitari Sunn ●))) - Greg Anderson in Stephen O'Malley v nenehnem medsebojnem odzvokavanju, ter stalna sodelavca Tos Nieuwenhuizen in Steve Moore s svojima sintoma, slednji pa med koncertom še s pozavno in nekaj drugimi zvokovnimi okrasji, kakršnih niti O'Malleyjeva imenitna steklena kitara ne more spraviti iz sebe. Ko koncert uziramo v kontekstu zvoka, je šlo predvsem za tvorjenje in naskakovanje zvočnih valov, za počasno drsenje od ene resonance k naslednji. Nekje v sredini koncerta je bilo moč za nekaj kratkih minut zaslediti nekaj z obrisi pravega kitarskega riffa, kot smo jih recimo vajeni ob Sleep, a pri tem je, kar zadeva rokenrol, kot smo ga vajeni, tudi ostalo. Dim in halje s kapucami, počasne, posvečene kretnje benda med igranjem in izginjanje članov z odra ter ponovno pojavljanje na njem pa so sodeč po pokoncertnih komentarjih pri nekaterih obiskovalcih sprožile celo smeh in pomisleke tipa, kako resno gre sploh jemati te tipe?

Hja, kolikor resno pravzaprav hočeš, dragi obiskovalec, tipi so odprti za debate, O'Malley se je zadnja leta celo nekoliko širše proslavil s predavanji v akademski sferi in z odgovori na naivna vprašanja ob priložnostih Red Bullovih glasbenih dogodkov, kar trenutnemu uspehu in zaželenosti benda prav gotovo ni škodilo. Tudi včerajšnji koncert je tako k obisku pritegnil najrazličnejšo publiko, ni pa rečeno, da je prav vsem uspel tisti prej omenjeni prelom s tukajšnjo realnostjo, saj so sicer vedno privlačne teatralije koga pustile tudi nejevernega in mu morda celo onemogočile dostop do zvočno-fizične izkušnje, katere botri in še vedno najboljši praktiki so nedvomno prav Sunn ●))).

Proti koncu koncerta smo bili zaviti v vedno gostejšo meglo, vrste pod odrom pa so bile, morda pričakovano, nekoliko redkejše, a še vedno zelo solidno zapolnjene, tudi s tistimi, ki smo se zleknjeni po tleh prepustili pretresanju še zadnjih pretanjenih zvočnih udarcev. Ob tem najbrž ni napak sklepati, da del publike včeraj sicer ni dobil tistega, kar je zmogel pričakovati, a nič hudega, naslednjič bo morda že bolje. Težko bi namreč oporekali ubogemu upanju, da tudi Sunn ●))) dobijo svoje mesto v zlatem Šiškinem repertoarju.