Menza pri koritu, 2. 10. 2013

Kult hrvaške surf rock zasedbe The Bambi Molesters se strahovito bliža svojemu drugemu desetletju, in če gre zaupati včerajšnjemu koncertnemu vtisu, še dolgo ne odhaja nikamor. V svojem skoraj poldrugo uro trajajočem nastopu so v mrzel oktobrski večer v Menzi pri koritu uspeli vtreti vonj po razburkanih oceanih in obmorskih plažah ter pričarati vročični glasbeni vrelec, ki je poln glasnega kitarskega zankanja poletju še zadnjič pomahal v pozdrav. The Bambi Molesters, ki so le mesec tega doživeli bržčas največje priznanje svoje bogate ustvarjalne kariere, ko je njihovo skladbo Chaotica s plošče Sonic Bullets: 13 From The Hip Vince Gilligan vključil v zadnjo sezono ene najvplivnejših televizijskih serij zadnjih let, Breaking Bad, so se na slovenske odre vrnili prav taki, kot smo si želeli. 

V večerno druženje v Menzi nas je uvodoma popeljal francoski ustvarjalec King Automatic in nam v svojem enournem odstiranju rhythm'n'bluesa, prvinskega in blues rocka, v katerega je na trenutke znal primešati tudi primesi novodobnega garažnega prebujanja, prikazal izredno mero glasbene virtuoznosti. Kot solist, obdan s pestrim zvočnim inventarjem, je glasbene kulise gradil s pomočjo semplerja, v njih pa zajel osnovne ritmične motive klaviatur in tolkalnih udarcev. V že tako čvrsto ogrodje je nato lepil plasti v živo igranega kitarsko-klavirskega poigravanja, s čimer je pri grajenju celostne slike občutek o one man bandu skozi nastop počasi, a vztrajno bledel. Kinga Automatica ni bilo težko vzljubiti, njegovo križanje glasbenih tradicij je bilo prav tako zabavno kot spajanje mogočnih evropskih jezikov, a žal je njegov nastop na račun omejene formacije z dolžino izgubljal ostrino in dregal v polje monotonosti. Tu bi kljub neizpodbitni utečenosti Kingu Automaticu nedvomno prišel prav dodaten par rok, ki bi njegove zanimive nastavke pretopil v bolj organsko in polnejše doživetje žive izvedbe.

The Bambi Molesters, ki so se na odrske brvi pognali kot naslednji, so v svojem žanrskem miš-mašu dokaj dosledno sledili Francozovi koncertni zapuščini. Nemudoma so se spustili v huronski boj z mogočnimi valovi in v svojem strunanju risali pestre zvočne impresije, ki jih je med njih naplavilo zaledje glasbene zgodovine. The Bambi Molesters se resda odkrito napajajo v bazenu surf rockerske tradicije, ne nazadnje sodijo med njegove najvidnejše predstavnike, a žanrske hektičnosti nikakor ne sprejemajo kot ovire. Še več, s svojo avanturistično noto skušajo v žanr vdahniti svežino, mu nadeti nov obraz, znotraj njega postaviti nove mejnike in se ob tem ne prepustiti nekritični izrabi njegove estetike. The Bambi Molesters na račun tega postajajo, no ja, vse bolj poetični. Njihova glasba v živo zveni kot dobro premišljena drama, v kateri ne manjka zapletov. Zdaj ostra in drzna, drugič nežna in odkrito melodična. Tako ne čudi, da so pravo moč na včerajšnjem nastopu doživeli v trenutku, ko se je petčlanski postavi na odru pridružil trobentač ter v surovo zvočno estetiko slikal krhko subtilnost. V svojih visokih oktavah je izrisoval nove zvočne teksture, ki so po potrebi uhajale v ospredje, a ob tem znale prestopiti tudi začrtani prag in se povsem prilagoditi glasnemu muziciranju, ki je še posebej prišlo do izraza v dodatku. The Bambi Molesters so svoji novi zvočni estetiki prilagodili tudi starejše izpovedi, a znali sredi občinstva vreči tudi žanrsko bombo, ki je v venčku nabritih bazičnih rockovskih viž donela po Menzi ter pričala o tem, da so The Bambi Molesters v prvi vrsti rockovska skupina.