Channel Zero, Ljubljana, 29. 3. 2018

V četrtek se je na odru kluba Channel Zero zglasil eden izmed biserov izjemne bristolske scene - The Evil Usses. Zgodovino in sočasne produkcije v Bristolu smo v preteklem tednu že precej izpostavljali preko Tolp bumov, eno, posvečeno novemu, že tretjemu, uradno še neizdanemu albumu Muck zasedbe The Evil Usses ter drugo, ki se je posvetila kolektivu Young Echo z istoimenskim albumom. Precej informacij o plodovitosti scene prestolnice Jugozahodne Anglije pa je iz kitarista The Evil Usses izvlekel tudi Goran Kompoš v RŠ intervjuju. Težko pričakovani koncertni termin v Ljubljani (in enako že dan prej v MKNŽ-ju) si je omenjena četvorka podelila z domačimi znanci s Klubskega maratona 2017, zasedbo Styröfoam, torej s primerno odlično izbiro za prve nastopajoče na tokratni izvedbi žanrsko neomejene serialke Level up, saj si Styröfoam z zasedbo iz Bristola delijo vsaj igriv odnos do glasbe ter nenavadne forme skladb.

Primarno dvojec - Styröfoam, ki se je lani z nekaj pomoči Radia Študent predstavil lepemu številu klubov po Sloveniji, se je sprva igral s precej bolj elektronsko podobo. Kombinacija vokala, dveh kitar in matrice se je igrala z utrganimi riffi, popoidnimi sinti ter hudomušnimi teksti, ravno zavoljo določene samoironije pa smo jim nadeli naziv moška figa in kitarski duo, neobremenjen z udobjem preprostih pesmi. Že v sklopu turneje Klubskega maratona se je dvojcu občasno pridružila še ritem sekcija z bobni in električnim basom, ob postavitvi dodatnih inštrumentov na odru metelkovskega Channela pa je bilo tokrat že pred začetkom koncerta očitno, da se obeta nova najobsežnejša zasedba in najmogočnejša zvočna slika Styröfoam doslej.

Z gotovostjo lahko trdimo, da so se Styröfoam koncerta v Channel Zero lotili pohvalno zelo ambiciozno, morda celo preambiciozno za prvič, a o tem kasneje. Za tokratni koncert je zasedba odpikala mašine, saj sta se dvojcu poleg ritem sekcije pridružila še klaviaturistka in pihalski duo, ki je menjaval med tenorskim oziroma baritonskim saksofonom ter flavto. Omenjena postava je začela odločno in nas presenetila s še bolj jazzy zvokom, kot smo ga bili z njimi vajeni do sedaj. Strukture, kakršnih se lotevajo Styröfoam, so nas prijetno zapeljale z nenavadnimi kitarskimi solažami ter precej zahtevnimi aranžmaji za ostale inštrumente, ki pa še vedno niso odvečno zateženi, prej so nepredvidljivo nagajivi. Predvsem je bilo hudo v začrtani novi zvočni kombinatoriki slišati hitič JapanAgain, ki se ga, če že ne zaradi besedila Our words are free, this song is free, spomnimo vsaj po legendarnem kitarskem solu.

Kljub pohvalni postavi pa je bilo zaznati, da je zasedba še vedno do neke mere v povojih, predvsem ob vmesnih improviziranih solažah nekje proti polovici koncerta, ki so se jih na momente lotevali s precejšnjo negotovostjo, posledično pa so tak vtis pustile tudi nekatere skladbe iz nadaljevanja. Vendarle so se proti koncu ponovno izkazali, spet je bilo začutiti prvotno povezavo med glasbeniki, padel pa je tudi izstopajoč, pohvale vreden bobnarski solo. A napake in negotovost lahko tokrat vsaj v neki meri spregledamo že zaradi dejstva, da so v novi postavi tokrat prvič nastopili skupaj na odru. Predvsem se lahko veselimo še nadaljnjih živih izvedb, ki bodo v prihodnje gotovo bolj dovršene, prav tako pa je veliko pričakovati od prvenca, ki ga bojda načrtujejo že prav kmalu. Ambiciozen in svež projekt na sceni v razvoju! Thumbs up!

V nadaljevanju večera se je na odru Channel Zera zglasil zloglasen in zlobno všečen četvorec The Evil Usses, ki nas je navdušil že s tremi nesramno dobrimi albumi, Level Up pa nam je tokrat le še serviral nadgradnjo z živo koncertno izvedbo. Pričevanja iz kluba MKNŽ v Ilirski Bistrici, kjer je kolektiv nastopil večer prej, so našo vznemirjenost le še podvojila. Izvežbani peklenščki so s svojim post jazz-psychom nastopili odločno. Že v samem štartu je bilo jasno, da nam igra kvalitetna in intrigantna zasedba, ki zaradi različnih pedigrejev posameznih članov kombinira več različnih žanrov. Spogledovanje z različnimi stili pa razkrije tudi njihov odgovor na vprašanje v intervjuju za Radio Terminal, s kom bi najraje igrali, če bi imeli neomejene možnosti, ki je zvenel nekako takole: imeli bi superbend, sestavljen iz Roberta Palmerja, Captaina Beefhearta, Franka Oceana, Delie Derbyshire in Ivorja Cutlerja.

V osnovi jazzovske in rockovske strukture z brutalno ritem sekcijo, kitaro in saksofonom nadgrajujejo njihove sintovske teme, a jih tudi ne zgolj nadgrajujejo, temveč v živo tudi prav izstopajo. Primerno naslovu serialke Level Up se včasih zazdijo kot iz soundtracka kakšne videoigrice. Je pa res, da bi brez priložnosti – opazovati jih v živo na odru -, le težko razločili med klaviaturami in kitaro, ki prežeta z efekti lahko zveni prav podobno sintovsko. Lahko bi rekli, da so se v ritmičnem smislu poigravali z načinom starešine Beefhearta, po osnovnih temah in barvi kitare oziroma sinta pa asociirali na nove starešine Battles. Brez nadaljnjih pojasnil z lahkoto zatrdimo, da je bil njihov nastop dober in zanimiv. Če so se Styröfoam nekoliko lovili, so nas The Evil Usses popolnoma ulovili v svoj groove. Eni smo plesali, bolj sramežljivi so si podajali balon ... Še po koncertu pa smo si vsi težko izbili iz glave njihovi novi skladbi Grouse in Wowtown ali starejšo Gambino.

Bzzz