Channel Zero, 10. 10. 2015

Channel Zero je v soboto igral vlogo zaključne točke še ene balkanske koncertne turneje. S povratno vozovnico so na pot od Kostanjeka blizu Krškega do makedonskega Skopja odšle tri skupine, med katerimi so v vodilni vlogi nastopili belgijski alternativni rockerji The K, ki so tudi promovirali svojo drugo izdano plato z naslovom Burning Patterns Etiquette. Vlogo njihovih podpornih sopotnikov je igralo še dvoje razgrajačev – elektro-industrial duo Onmens ter relativno sveži domači noise rockerski trio Suzi Soprano. Po osmih dnevih so se vrnili nazaj v prestolnico »severa Balkana« odigrat še zaključni koncert, preden se The K odpravijo še na zadnji del svoje promocijske turneje po širših predelih Francije in Belgije. 

Prvi v večeru je bil osvetljen domač trio Suzi Soprano. Mogoče preseneča podatek, da so se posamezni člani bandov Karmakome, The Lift in Growing Rats združili šele letošnjega marca, a je bil ta večer njihov nastop prežet še z največ živahnosti. Zaradi številne opreme, ki so jo tri skupine prevažale po turneji, so bili člani Suzi Soprana primorani nastopiti v prostoru pred Channelovim odrom. S tem je trio po ogrevalnem stonerskem vežbanju z avtorskimi komadi hitro uspel dvigniti vzdušje. Ob njihovem igranju so pridišale asociacije na korenine slovenskega punka in njihov spoj s post-punkersko angleško ero, ki sega še v osemdeseta leta. V komadu »Brez sramu« so se na koncertu s suvereno kombinacijo bobnarskega udrihanja in kitarskega preigravanja skorajda igrali z odsotnostjo basovskih linij, medtem ko se je vokalist drl »Ne zavidam vam!« in navezoval jasen očesni stik s komaj kak meter oddaljeno dvajsetglavo publiko. 

Dinamičen in živahen začetek večera je dvajset minut po nastopu Sopranovih zamenjal drugotni žanrski val podzemlja. Elektronski industrial duo Onmens, prevedeno iz nizozemščine kot »okrutnež, obsedenec«, je stranski projekt bobnarja skupine The K, ki ob boku kolega kitarista poprime za mikrofon in gumbe ritmičnih in sintesajzerskih semplov. Njuno nastopanje je obarvalo vzdušje toksičnih luči, ki so spremljale neobičajno pevčevo telesno krčenje ob močno odmevajočem vokalu. Na račun sunkovitih basov je bilo zabavno spremljati poplesavajoče predmete na odru, a celotni nastop je izpadel čudno medel. Odziv na Onmens je prvotno publiko potisnil na sedeže, tako da se je vokalist med petjem nekaj časa lahko sprehajal po celotnem prostoru, kjer so poprej igrali Suzi Soprano. S tem je verjetno posredno zapolnjeval občutek prostorske razmejenosti med nastopajočima na odru in manj številno publiko, ki je večji del nastopa zadržano sedela na klubskih stolih. Na tem mestu se je že jasno občutil primanjkljaj fizičnosti publike, mase preprostega ruvanja, ki bi iz koncerta naredilo večji družabni dogodek, ne pa izkušnje mirnega individualnega poslušanja.

Slednje se je poudarilo tudi pri glavnem imenu večera, triu The K. Sodeč po slikah balkanskega tura bi nastop v Channel Zeru lahko šteli kot enega izmed bolj kultiviranih. Nismo uspeli videti pevca v gatah ali valjajočega se po tleh, bobnar se ni pretirano prepotil in basistova kapa je ostala na glavi. Tudi udeleženci koncerta smo bili večji del koncerta poslušalci in ne plesalci. Za tovrsten nabit in napet zvok alternativnega rocka, ki se mestoma spogleduje že s punkovskim hardcorom, bi bilo bolj razburljivo dejansko nastopanje na tleh, vzporedno z občinstvom, kjer jih je na turneji tudi manjša publika lahko fizično obkolila. Čeprav so tovrstne spontane rešitve organizacijsko nepredvidljive, so The K uprizorili zvočno kvaliteten koncert. Navdušili so z natančno kontrolo glasbene atmosfere, ko so iz samostojnega vokalnega dretja elegantno prehajali v nabit zvok distorzirane električne kitare, ob kateri so se doneči basi spajali v jezo s preciznim bobnarskim tolčenjem. Imenitno variiranje glasbenega vzdušja, ki tipizira zvok skupine The K, je tekom njihovega nastopa pognalo preostalo publiko med prednje vrste, kjer je nekatere od pijanosti, druge pa od glasbe, v plesu metalo po tleh. Vseeno pa The K ob kratkem zaključnem aplavzu niso prišli ponovno na oder, kar je tudi potrdilo meglen vtis večera. Kvaliteten zvok žal kljub začetnemu navdušenju ni uspel v celoti nadomestiti manka energije širšega koncertnega vzdušja, vseeno pa nam je težko žal udeležbe.