Kino Šiška, 3. 7. 2012

23. januarja 2006 sta bili izdani debitantski plošči dveh mladih, meteorsko vzpenjajočih se angleških zasedb. Zavihteli sta se na prvo in drugo mesto otoških pop lestvic in poskrbeli za začetek enega izmed mnogih cvetočih preporodov britanske popularne kitarske glasbe, ki so jih v preteklosti med drugim sprožili The Beatles in The Kinks ter Oasis in Blur. Kot pri teh dvojcih je tudi tokrat šlo za eno zasedbo s severa in eno zasedbo z juga Anglije. Prvi so bili modroovratniški, pubovski, predrzni in direktni, drugi pa bolj lahkotni, ekspresionistični in pôpasti. Prvi so se imenovali Arctic Monkeys in so v prihodnjih letih resnično upravičili vlogo zastavonoš sicer kratkotrajne, a pomembne osvežitve angleške muzike, drugi pa so slišali na ime The Kooks. Ti so po začetnem navdušenju poslušalcev in kritikov naleteli na luknjo v cesti in nekako poniknili. V naslednjih letih so sicer izdali še dve plošči, ki pa sta bili precej medli. Posledično je bilo dejstvo, da je bil včerajšnji koncert razprodan že kar nekaj tednov vnaprej, precej presenetljivo.

Pred fanti iz Brightona je sicer nastopila še domača zasedba The Toronto Drug Bust, ki pa je pisec recenzije ni uspel ujeti, saj je duo Demeter na Gornjem trgu precej zamujal s predstavljanjem sicer odličnih novih pesmi. Nadaljujmo torej kar s strnjevanjem vtisov o glavni atrakciji večera, ki je na oder stopila točno ob predvideni uri. Publika, ki je bila v veliki večini sestavljena iz najstniških deklet, je ponorela in se sigurno vsaj približala rekordni glasnosti občinstva v Kinu Šiška. Tonski tehnik se je odločil, da ji bo pariral in glasnost skupine na odru navil vse tja do enajst, kar je botrovalo k slabši razločnosti vokala pevca Luka Pritcharda in razbolelim ušesom avtorja pričujočega prispevka. Sicer so Luke, Hugh, Peter in Chris večer otvorili s pesmijo Time Awaits z njihovega prvenca Inside In/Inside Out, ki so ga potem v nadaljevanju odigrali skoraj v celoti, preostanek seta pa zapolnili s pesmimi s plošč Konk in Junk Of The Heart.

Z izjemo zvoka, ki je bil slabši predvsem pri bolj udarnih komadih, je bil nastop The Kooks izveden odlično. Pritchard je dober frontman, pa tudi vokalno je sposoben. Izkazal se je predvsem v dveh solo akustičnih komadih, Jackie Big Tits in Seaside, ki sta bila tudi sicer med vrhunci večera, saj sta pričarala res prijetno singalong vzdušje. Veliko navdušenja so seveda poželi tudi vsi singli s prve plošče in pa nalezljiva Always Where I Need To Be. Za malce bolj zanimive trenutke sta poskrbeli pesmi Tick Of Time, v kateri je del vokalnih dolžnosti nase prevzel kitarist Hugh, in Saboteur, ki je postregla z malce bolj klaviatursko obarvano glasbo in bolj modernimi zvočnimi prijemi. The Kooks se na splošno namreč bolj ozirajo v preteklost kot v prihodnost. Na včerajšnjem koncertu smo tako dobivali asociacije predvsem na melodični in prepoznavno angleški zvok Kinksov, zmerno žaganje zgodnjih punkrockerjev iz sedemdesetih in baladni britpop devetdesetih. Tudi med zaključno Naive, ki je po uri in pol sklenila prijeten večer.

The Kooks so torej pokazali, da so z energičnim in izpiljenim odrskim nastopom še vedno več kot sposobni navdušiti. Upajmo, da se tudi na ploščah v prihodnje vrnejo na prava pota.