The Messthetics & James Brandon Lewis + Samokres @ Kino Šiška
Kino Šiška, Ljubljana, 16. 7. 2025
V sredo, 16. julija, je obcelovško ploščad pred Kinom Šiška zavzela zvesta množica fugazijcev in pristašev kitarskih rifov goriških Samokres. Nekdanji klubski maratonci, ki so nekaj čez osmo prvi zasedli oder Katedrale, svoj zvok črpajo z vseh koncev rock spektra, koncert pa so odprli s hvalnico svoji domači Primorski, komadom Regiön de mi Corazon. Štartali so energično in latinorockovski groove držali dobrih trideset minut. Prehodi med komadi so bili hitri, kitare primerno glasne in tudi publika, ki je bila sicer v povprečju malo starejše demografije, se je hitro sprijaznila z glasnostjo in intenzivnostjo nastopa ter izkazala veliko podpore in zadovoljstva.
Goriški mojstri težjih, toda melodičnih rifov so svoj material odigrali suvereno, kitarske avanture pa popestrili tudi z nekaj sempli, ki so se skrivnostno prikradli med distorzirane rife. Po sprehodu čez setlisto se je njihova zvočna paleta s komadom Naked God razširila še za dodaten par glasilk, ko se jim je na odru pridružil pevec Luka Tomšič. Ta je zvok zasedbe zapeljal v temačnejše in metalsko navdihnjene vode, ki jih zvočni sistem odra ni prenesel preveč dobro in posledično občinstvo blagoslovil s precejšnjo mero feedbacka in brenčanja. Kljub vsemu jih to ni zmotilo, odigrali so do konca, minili hitro in nas pustili v pričakovanju nadaljnjega raziskovanja zvoka in obetajoče se nove muzike.
Po razpaljotki Primorcev je oder za nekaj časa utihnil. Poslušalstvo je odhitelo po novo energijo na zrak ali za šank, medtem pa so se na svoj set pripravili še Messtheticsi. Ljubljano so obiskali v sklopu svoje hitre turneje po Evropi, ki so jo v naslednjih dneh končali na Hrvaškem in v Avstriji. Washingtonski trio sestavljata bivša člana benda Fugazi, Joe Lally z basom in Brendan Canty za bobni, ter kitarist Anthony Pirog, ki ga je za enega svojih ljubših sodobnih kitaristov imenoval tudi John Frusciante. Skupaj sta sodelovala tudi na Pirogovi ambientalni plošči Nepenthe Series Vol. 1.
Lani je trojec svoje glasbeno sodelovanje, ki bi ga lahko opisali kot mešanico jazzovske improvizacije in pankovske energije, nadgradil še z jazzovskim asom, saksofonistom Jamesom Brandonom Lewisom. Sodelovanje je pri založbi Dischord obrodilo ploščo, ki v sebi nosi vso ritemsko intenziteto Fugazi, skozi katero se lahko prosto sprehajata tako bolj avantgardni saks kot tudi zvočno raznolika kitara.
Katedrala se je ponovno napolnila, bobnar Brendan Canty pa je koncert otvoril z zahvalo Ireni Povše – Bubi, ki je zasedbi Fugazi nastop v Ljubljani omogočila že leta 1988, preden so sploh izdali prvenec, pa tudi leta 1990, ko je washingtonska zasedba za 800 ljudi svojo glasbo zaigrala še v domači študentski menzi v Rožni dolini.
Nastop so odprli z nalezljivim uvodom komada That Thang, ki je sicer v nekoliko počasnejšem tempu kot na plošči primerno zastavil ton celotnega koncerta. Nadaljevali so v nekoliko mirnejši komad Asthenia, ki se je brez premora prelil še v Fourth Wall in skladbo Emergence. Glasbeniki so zelo hitro izpolnili naša pričakovanja in upravičili svoj ugled glasbenih velikanov. Ob nastopu je bila simbioza kitare in saksofona izjemna. Fraze so bile usklajene, kitara pa nastavljena tako, da je bilo včasih težko razločiti, kje se saksofon konča in kitara začne.
Žal so bile minimalne težave z ozvočenjem, ki smo jih doživeli ob udarnem nastopu zasedbe Samokres, le začetek. Saksofonist Lewis je imel več kot očitno kar nekaj težav z monitorji, do te točke, da je med nastopom neprestano pogledoval proti mojstrom za mizo in jim z rokami skušal prikazati vse, kar je šlo narobe. Mikrofon za komunikacijo z občinstvom so postavili le ob bobnarja Cantyja. Ob koncertu se je zato včasih zdelo, da smo prav toliko pozornosti posvečali glasbi kot težavam, s katerimi so se ubadali glasbeniki na odru. Lewis je zato nekajkrat tudi zaklel, nekajkrat iz sebe izpustil krik, ki se je gibal med mučeništvom in evforijo, in na odru občasno deloval vidno nezadovoljen s celotno situacijo. Kasneje so tudi preostali člani benda izpostavili, da imajo težave z zvokom. Po nekaj odigranih komadih so si zaradi težav in utrujenosti morali vzeti tudi malo daljši premor, a so težave prebrodili v dobrem duhu in pri tem izkazali izjemno kolegialnost.
Ritem sekcija je med koncertom vseeno delovala precej vedro, medtem ko je kitarist med komadi svoje fraze uvidevno razpotegnil in saksofonistu odstopil še nekaj trenutkov za počitek. Tudi napake posameznih članov so naslovili z nasmehi in povratnimi namernimi glasbenimi kiksi, ki so razdrli kakršnekoli napetosti. Težave in občasna zmeda ter tišina na odru prav tako niso uspele pretrgati pozornosti zvestega občinstva, ki je najbrž v večji meri prišlo zaradi ritem sekcije Fugazijev ali pa prepoznavnosti virtuoznih solo inštrumentalistov, in ne zaradi kakršnihkoli osladnih nagovorov in povezovalnega nastopaštva med komadi, ki jih tukaj prav gotovo ni bilo na spregled.
Ob koncu koncerta nam je v spominu ostala osrednja lastnost skupne plate, ki so jo kljub vsemu nezadovoljstvu in utrujenosti saksofonista izvedli v celoti. To je dinamična raznolikost posameznih skladb, ki so nas v le nekaj minutah popeljale med srce parajoče melodije, vedre atmosferične zvoke in vsesplošni kaos, ki so ga spremljali avantgardni vložki saksofona. Tako so nas torej glasbeniki tudi ob bolj razgrajaških vložkih vnovič pozdravljali z motivi, ki so na nas pustili globlji vtis. Ploščo je ob nastopu v živo, čeprav je saksofonist komaj našel energijo za izvedbo zadnjih dveh skladb, spremljal tudi element improvizacije oziroma medsebojne komunikacije glasbenikov, kar je ob poslušanju plošče v domačem naslonjaču težje občutiti in je bistveno oplemenitilo samo izkušnjo doživljanja glasbe.
Dodaj komentar
Komentiraj