Gala hala, Ljubljana, 8. 4. 2023

Iz Združenih držav Amerike sta nas na soboto pred veliko nočjo obiskala dva dragocena kamna trenutne darkwave in industrial scene. V Gala halo so priromali newyorški producent in hrupotvorec Trace Amount in plesno resni The Soft Moon, ki so trenutno na evropski turneji z zaključnim datumom 22. julija v Atenah. Še posebej The Soft Moon so bili vaba za naša ušesa; marsikoga so spravili ven kljub dežju. Na spletnem in fizičnem letaku je bil dogodek napovedan ob enaindvajseti uri zvečer, vendar je za tiste, ki so znali brati med vrsticami, to pomenilo, da so na suhem počakali vsaj še dobre pol ure. Tiste, ki smo bili malce zgodnji, pa je ob vstopu v Gala halo pričakal oltar z modularnim sintetizatorjem, drum padom in mikrofonom. Iz zvočnikov so se vrteli gotičarski hitiči, šank prizorišča je bil odprt.

Dvajset do desetih je na oder stopil Brandon Gallagher, ki glasbo izdaja pod imenom Trace Amount. Ljubljano je obiskal prvič, kar ni pretirano presenetljivo, saj gre za precej svežega izvajalca, ki se je v kuhanje surovih industrijskih zvočnih podob podal pred štirimi leti. Lani je pri losangeleški založbi Federal Prisoner izdal svoj prvenec Anti Body Language. Izdelek, ki je studijsko precej suveren v svoji hrupni industrial podobi, je Gallagher predstavljal tudi ta večer. V dvorani se je takoj ustvarilo postapokaliptično vzdušje, v katero nas je deloma pritegnil zvok modularke, deloma pa tudi dejstvo, da je bila polovica dvorane še precej prazna. Zaspana publika se je držala zadaj in bežno spremljala umetnika. Morda je bilo za to krivo njegovo novo ime, morda dež, mogoče pa tudi njegovi utrujeni vokali, ki se v kontrastu z namešano zvočno podlago niso najbolje obnesli. Izpadli so precej nerodno, kar je škoda, saj je njegova plošča solidna reprezentacija mlajše generacije nasledstva projektov Justina K Broadricka in je zagotovo izdelek, vreden poslušanja.

Vendar na našo nesrečo nastop Trace Amount preprosto ni odseval iste surovosti kakor na plošči. Kljub temu je Gallagher v nastop vložil ogromno energije. Ob glasbenih podlagah je nasilno headbangal in celo zaplesal. Nekaj zdolgočasenih gotičarjev se je hitro nalezlo njegove energije in se začelo pozibavati ob glasbi. Kljub mračnjaški naravi koncerta je še ostalo nekaj prostora za komičen trenutek. Premor pred zaključkom nastopa je glasbenik izkoristil za kratko zahvalo publiki in headlinerjem, promocijo svojega mercha in napoved zadnjih dveh komadov, a ga zaradi odmevnega efekta, na katerega je bil še vedno priklopljen njegov vokal, velik del obiskovalcev ni razumel. Set je Trace Amount zaključil z zverinsko plesnim EBM štikeljcem, ki je končno uspel razgreti dvorano. Kontrast med njegovo navdušeno ameriško prijaznostjo in glasbeno surovostjo se je občutil tudi, ko smo po koncertu z njim spregovorili.

Turoben in moker večer se je vlekel tudi, ko je Trace Amount zaključil svoj set. Večina publike je zato raje ostala suha znotraj prizorišča, vseeno pa se je nekaj ljudi premaknilo ven. Prav tako smo lahko opazili, da se je dvorana dodatno napolnila, in nenadoma je bilo v množici razvidnih precej novih obrazov. Na splošno je bil to eden tistih koncertov, na katerih starost publike variira od mladičev netopirjev pa do tistih, ki so poslušali Nine Inch Nails, ko so bili še nov bend na sceni. Dvorana se je bliskovito napolnila in opazili smo kontrast med obnašanjem množice do prvega glasbenika in do tako imenovanega vrhunca večera, The Soft Moon.

Po svoje je to pričakovano, kajti lahko rečemo, da je projekt Kalifornijca latinskoameriških korenin, Luisa Vasqueza, dobro poznan v naših koncih, o čemer priča tudi pozornost, ki smo mu jo namenili na naši frekvenci. The Soft Moon pravzaprav Radio Študent spremlja že od začetka leta 2010, ko je bil Vasquezov prebojni, samonaslovljeni prvenec promoviran še na portalu Myspace. Od takrat je glasbenik neomajno nizal kvalitetno zastavljene plate, navdihnjene z glasbo zasedb, kot so Bauhaus, Joy Division in Suicide. Drug milje v njegovi karieri zaznamujeta vpis na kultno založbo Sacred Bones Records in četrta izdaja Criminal, ki je razkrila predvsem prehod k bolj razbesneli introspektivni verziji projekta. The Soft Moon je sicer solistični projekt, vendar Vasquez za potrebe nastopov v živo s seboj pripelje še zasedbo. Tako smo ga v različici kvarteta lahko slišali tudi tokrat, v Gala hali. 

Svoj set so The Soft Moon zastavili precej premišljeno. Nastop so odprli z udarnim Like A Father, nato pa zaigrali mešanico starega materiala in materiala z lanske plošče Exister. Dvorano je prevzela neizprosnost ritma sintetizatorskih sekvenc in nemudoma se je vživela v svet, ki so ga predstavili The Soft Moon. Večina teles se je zlila z energijo nastopajočih, a je koncert prinesel užitek tudi tistim, ki so sedeli ob robu prizorišča. Prišleke je navdušil trenutek bobnanja po globokem škafu, ko je bend igral komad Try. Vasquez ni izgubljal časa z nagovarjanjem publike, po koncu komadov se je le nasmehnil in zahvalil. Pred zadnjim delom koncerta so The Soft Moon odšli z odra in se v zaodrju kar malce pomudili, pri čemer je za njimi vztrajalo kričanje, ki jih je končno priklicalo nazaj.

Videti je bilo, da je predvsem za headlinerje koncert izpadel približno tako, kot da so prišli pozdravit stare prijatelje. Ko so končali svoj dinamični nastop, so se iz zvočnikov oglasili Bauhaus in prižgane luči so razkrile ekstatične gotičarje. Čeprav se je zunaj frekvenca kapljevin zmanjšala, ni bilo slutiti, da bo dež pojenjal. Kar je bilo še prikladnejše za program, ki je sledil nastopu obeh zasedb. V Gala hali se je namreč plesna vročica nadaljevala s setom Wave Ridersov in večer raztegnila v dolgonočno razmigovanje.