Wiener Stadthalle, Dunaj, 5. 12. 2013

Kristian Matsson, švedski kantavtor drobnega obličja, a velikega srca, ki se mestu in svetu predstavlja pod imenom The Tallest Man On Earth, je v četrtek na Dunaju zaključil svojo poznojesensko koncertno turnejo, po kateri si bo, vsaj tako je rekel, vzel malce zasluženega odmora. Večer je bil temu primerno obarvan s tonom grenko-sladke nostalgije, veselja, hvaležnosti in kameradstva med vsemi udeleženimi.

Še najbolj ganjen je deloval predvozač Daniel Norgren. Tudi on je švedski kantavtor in amerikanofil, a v svoji esenci vendarle dovolj drugačen od Matssona, da si je priboril popolno koncentracijo in občudovanje občinstva. Skupaj z Andersom Grahnom na kontrabasu igrata folk, ki močno spominja na novodobni blues Asha Grunwalda in Johna Butlerja, hkrati pa občasno črpa tudi iz tradicij modrookega soula in radijskega rocka sedemdesetih. Vrhunec njegovega nastopa je bila razpuščena, a energična pesem Moonshine Got Me, s katero je Norgren dokazal, da bi si njegov močan, doneč glas zaslužil več pozornosti kot jo trenutno dobiva. Vsem ljubiteljem iskrenega, zemeljskega bluesa in razgibanega kitarskega igranja priporočamo, da prisluhnejo vsaj eni od njegovih petih plošč.

Na krilih dobrega vzdušja, ki ga je skupaj s publiko ustvaril Norgren, je v svoj nastop zajadral The Tallest Man On Earth in atmosfero še dodatno naelektril. Matsson je po letih vztrajnega koncertiranja že prekaljen animator, a navkljub temu ni izgubil niti kančka pristne karizme, ki tako ključno barva njegovo glasbo in fizično pojavo. Zamaknjeno poplesavanje, duhovita mimika in iskreni nagovori so skupaj z mojstrsko interpretiranimi pesmimi iz njegove celotne diskografije zbrane zazibali v stanje popolne fascinacije, ki so ga prekinili samo gromki aplavzi med komadi.

Po lanskoletnem ekskurzu v bandovske vode, ko sta Kristiana na odru spremljala še dva glasbenika, se je tokrat vrnil k solistični formi. To je bila nedvomno dobra poteza, saj Matssonova glasba najbolje izpade, ko je oskubljena do golih kosti. Pesmi s plošče There's No Leaving Now so v živi izvedbi dobile novo dimenzijo, ki je na posnetkih zaradi produkcijskih prijemov umanjkala. Leading Me Now, ki je na plošči sicer solidna, je bila v dunajski koncertni dvorani praktično transcendentalna, saj sta bila fingerpickana kitarska melodija in Matssonov vokal oprijemljiva in potisnjena v ospredje, torej tja, kjer si zaslužita biti.

This Wind je kronala venček pesmi s plošče Shallow Grave, ki sta ga med drugim sestavljali še otožna Where Do My Bluebird Fly in poskočnejša The Gardener. V bolj dinamičnem slogu so minile tudi pesmi s plošče The Wild Hunt, med katerimi je izstopala nenadkriljiva Love Is All s svojimi krhkimi kiticami in zanesenim refrenom. Po zaključku rednega dela koncerta je Matsson objel nekaj najbolj zagretih oboževalcev in oboževalk, potem pa v bisu, med katerim je s svojih sedišč pred oder prišla dobra četrtina obiskovalcev, odigral še Graceland Paula Simona.

Skratka, tudi tokrat se je The Tallest Man On Earth pokazal v najboljši luči. Je odličen interpret, ki mu nalogo močno olajša kvaliteta njegove obširne pesmarice. Njegov nastop mojstrsko krmari med sproščenostjo in domačnostjo na eni ter dodelanostjo in osredotočenostjo na drugi strani. Z drugimi besedami, svoje pesmi spoštuje in jih temu primerno izvaja z veliko mero skrbnosti, hkrati pa jim vbrizga ravno prav enkratne, minljive patine, da je njegov živi nastop znova in znova vreden ogleda.