Cankarjev dom, 13. 11. 2012

Po tem, ko smo mojstra kore, Toumanija Diabatéja, slišali leta 2010 v vsezvezdniškem kubansko-malijskem projektu AfroCubism, smo ga slabi dve leti kasneje lahko v istem prostoru – v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma –  slišali z njegovo lastno zasedbo. Glede na njegov sloves so bila naša pričakovanja zelo visoka, a malijski mojster nam je že od prvega zvoka dalje dal vedeti, da jih bo presegel.

Toumanija je spremljala trojica glasbenikov: Fanta Mady Kouyaté na kitari, Mohamed Koita na basu in Fode Kouyaté za bobni. Dočakani z gromkim aplavzom so se vsi štirje usedli; spremljajoča trojka v ozadju, Toumani pa bolj spredaj, na zanj posebej postavljenem podiju. Če smo si v pričakovanju koncerta v mislih želeli, da bi mojster vsaj kakšno skladbo odigral sam, tako kot je to počel na izjemnem solo albumu Mandé Variations, smo na koncertu solističnega igranja dobili veliko več, kot smo si predstavljali oziroma želeli. In s tem kajpak ni bilo nič narobe!

Toumani si je namreč večino svojih skladb, ki jih je odigral z bendom, zamislil kot solistično igro, v katero le občasno vstopajo ostali glasbeniki. Pa tudi takrat, ko smo slišali preostalo trojico, so igrali zadržano in bolj potiho ter v ritmičnem in melodičnem smislu le podpirali vzorce, odigrane na kori. Tako je bila v središču odlično ozvočenega koncerta kora, s katero je Diabaté pletel vznemirljive, večslojne in kljub večinoma bolj umirjenemu ritmu zelo razgibane skladbe.

V nosilno, zvečine preprosto ponavljajočo se temo iz le par tonov je vnašal cingljajočo melodijo ter nanjo cepil navdihnjene in razbohotene improvizirane dele. Skladbe so bile zelo dolge, prvi dve sta gotovo trajali kakšne pol ure, pa tudi v nadaljevanju smo slišali same daljše komade. Toumaniju pa je z lahkoto uspevalo, da te daljše skladbe niso zvenele niti najmanj monotono ali enolično. Spreminjal je ritme in jakost, umirjal tempo, stopnjeval intenziteto in se od hitrih prelivanj osupljivih zvokov ročno umaknil nazaj, v počasi se valeče zasanjano prebiranje.

Po nekaj odigranih skladbah je Toumani v angleščini nagovoril publiko, kar je potem storil še nekajkrat. Spomnil se je prejšnjega nastopa z AfroCubism, malone mimogrede omenil svetovne zvezde, s katerimi je nastopal, in pojasnil, da gre tokrat za njegov bend, s katerim se bo kmalu odpravil v studio. Ob tem nagovoru nam je želel pojasniti, kako preprosto je igrati na koro. Ob zadržanem smehu iz občinstva je lepo pojasnjeval in sproti demonstriral, da z levo roko igraš basovsko linijo, z desno nato vključiš melodijo, na ta preplet pa začneš improvizirati …

Po teh zabavnih pedagoških minutah je malo prej pojasnjeno še enkrat razkazal v praksi. Odigral je komad Cantelowes z omenjenega solo albuma Mandé Variations, v  uvodu katerega citira nepozabno Morriconejevo nosilno temo iz filma Dober, grd, hudoben. Skladbo je dokaj kmalu začel intenzivirati. Vanjo so se vključili še spremljajoči glasbeniki, basist in kitarist sta tokrat vstala s svojih stolčkov ter odigrala bolj nagroovano spremljavo za Toumanija, ki se je za nekaj časa ustavil in glavno besedo prepustil kitaristu.

Med tem zazibanim in udarnim komadom, ki se je slišal kot najbolj sočen jam session, kar jih je, je Toumani začel predstavljati člane benda in jasno je bilo, da se bo počasi poslovil. Zares je zapustil oder in na koncu uradnega dela koncerta so nam z odra mahali le trije člani spremljajočega benda. Seveda je bilo pričakovati dodatek in Toumani ni rabil veliko časa, da ga prepričamo. Na bis pa je prišel popolnoma sam ter nam zaigral še eno sugestivno skladbo, kjer se je popolnoma potopil v omamne zvoke, ki jih je sam vlekel iz 23 strun svoje kore. Ob slovesu, ko so se mu na priklonu pridružili še ostali člani benda, nam je povedal, da bi rad spet prišel k nam … No, če bodo posneli album, ki bo pol tako dober kot ta nastop, bo to več kot dobra priložnost, da ga spet povabimo. Mi pa si bomo njegov nastop že zdaj zapisali med najbolj svetle koncerte afriške godbe pri nas.