Tututu Orchestra @ Kino Šiška
Kino Šiška, Ljubljana, 4. 10. 2025
Preteklo soboto prvega oktobrskega vikenda smo se skozi zastoje na obvoznici, ki so se vili v smeri koncertne masovke v Stožicah, počasi premikali proti Kinu Šiška. Tam so veliki oder ta večer zasedli člani Tututu Orchestra z gosti pod vodstvom imaginarne taktirke ansambelske matere Mojce Zupančič. Zasedba je nastala v času njihovega študija glasbe v Groningenu kot manifestacija želje po testiranju kompozicij in njihove glasbene vsebine, preizkusu čim več članske improvizacije in optimalnem izkoriščanju konzervatorijske glasbene ter snemalne opreme. Skozi leta je njihova zasedba prerasla v dinamičen kolektiv, ki preplet jazza, improvizacijskih vložkov in raznovrstnih izrazov glasbenih tradicij s koncertiranjem širi po Evropi. Tudi slovenski publiki je zasedba že poznana z lanskoletnega nastopa na Jazz festivalu Ljubljana, tokrat pa so se pri nas ustavili v sklopu oktobrskih koncertov po Balkanu. Lani so v nastopu poudarjali zvočnost polkomponiranih del in se zanašali na lastno teatralnost, letos pa so se odločili kompozicije ovekovečiti še z raziskovalno plesnim nastopom članov Pre-gibnega pokreta iz vrst Cirkokroga in odpreti prostor novim raziskovalcem, ki so se udeležili delavnice improvizirane godbe pod Mojčinim vodstvom. Obetal se nam je torej večer izvirnega in energičnega opusa zasedbe, obdan z atmosfero številnih stimulusov in kaotičnega odrskega dogajanja.
Oder dvorane Katedrala nas je pričakal obilno založen z inštrumenti, notnimi stojali in malimi podesti različnih velikosti. Vsi pripomočki so se utapljali v rožnatem soju odrskih luči, na sredini prostora pred njimi pa so se v enakih odtenkih svetlikale lično urejene vrste maloštevilnih sedišč. Recenzentko je ob pogledu nanje prevzela nekakšna začudenost. Njej poznana glasba zasedbe je namreč živahna in plesno naravnana, zato bi sedišča ovirala gibalni odziv publike. Sedež si je tako poiskala nekje na robu, za vsak primer, če se bi njena predvidevanja izkazala za resnična.
Koncert so Tututu Orchestra otvorili z melodičnim prepletom pihal, trobil in vokala, ki so ga strumno oblikovali člani improvizacijske delavnice s solističnim nastopom Nine Virant na čelu. Naveza se je razvila v obširno odrsko produkcijo. Luči so odslikovale zvok in vsakega od osrednjih akterjev osvetlile v ravno pravem trenutku. Oder je bil zapolnjen s številčno zasedbo, ki so jo naše oči le stežka v celoti premerile. Zajel nas je obilen val psihedelije in etno melodij ter nas z dodatkom Nininega krepostnega vokala popolnoma presunil. Med odrom in publiko se je tako izrazil precejšen razkorak – na odru je bila zajetna doneča produkcija, pred njim pa osamljena peščica gledalcev oziroma poslušalcev.
Ob krajšem premoru za skupno meditacijo se je okrestru na odru pridružila v rožnat kimono odeta Mojca. Pred njo so se v ospredje priplazili še pregibalci in se oblikovali v kontaktno plesno gmoto. Začetno popolno navdušenje nad nastopom je nekoliko upadlo. Zvočno sicer še vedno zelo dovršeni polkomponirani godbi so pozornost odvzeli gibalci, ki so odzivanje na slišano vzeli bolj za nasvet kot pravilo in se v mestoma nerodnih formah kontaktno-plesne taktike kobacali drug čez drugega. Pozornost, ki smo jo zavzeto posvečali pravljičnim zvenom zborčka obiskovalcev delavnice, odštekanim zavijanjem improviziranih segmentov in udarnemu solu bobnarjev, je tako večkrat prekinilo nelagodje ob kakšni še posebej majajoči se ali visoko zloženi formaciji članov Pokreta. Pomisleki o odrskem kaosu so se uresničili. Poslušalci smo se nekoliko razočarani nad omejitvami lastne zaznavnosti in željni nemotenega uživanja v zvočnih izrazih, a hkrati prijetno presenečeni nad uspešno sinergijo na novo priključenih glasbenikov z večletnimi člani orkestra, poslovili od prvega dela koncerta.
V drugem delu so si Tututu Orchestra prisvojili oder in ga tokrat zasedli sami. Vizualni dodatek je predstavljala le slikarka Maja Vavpotič, ki je elemente koncerta ujela s čopičem. Takoj smo slišali, da bomo ponovno priča veličastnim zvokom in prelivajoči se improvizaciji, le da bo vse skupaj izvedeno še bolj organsko in uigrano. Če bi med koncertom zaprli oči, nikoli ne bi ugotovili, da je oder tokrat izpraznjen. Bobniče so nam stresali prežemajoče donenje melodično usklajenih inštrumentov, neobvladljivi, a organsko usklajeni valovi improvizacije, milozvočno-mistične simfonije in prostor za solistične izraze. Prehodi med segmenti so bili skrbno načrtovani, Mojca pa jih je navigirala s spretno tu energično in tam teatralno ekspresivno dirigentsko koreografijo ter naposled s pobegom na stran odra. Obenem je predstavljala zastopnico orkestra. Da so se glasbeniki lahko popolnoma osredotočili na svoje godenje, je ona v medglasbenih premorih odločno in popolnoma sproščeno komunicirala z nami. Osamljenost polprazne dvorane je tako pridobila prav poseben čar. Vsak od sedečih je bil angažiran bolj intimno, vsaka nota je bila slišana bolj jasno, s pomočjo nagovorov dirigentke pa se je vsak obiskovalec počutil kot del koncerta. Začetni razkorak med odrom in občinstvom je bil zakrpan. Tudi prej presojana vnaprej postavljena sedišča so se med koncertom izkazala za pravilno izbiro. Predstavljeni del repertoarja je namreč obsegal mehke blagoglasne kompozicije, ki so se med improvizacijami le mestoma razvnele. Poslušalci smo se ob njih mehčali, se utapljali v stolu in občasno poplesavali s stopalom.
Poslednjemu nagovoru je sledila skladba Every note you play makes you older, ki jo je orkester premierno predstavil na lanskem Jazz festivalu Ljubljana. Tokrat so jo po lastnih besedah odigrali še bolj mladostno, z njo pa dokazali glasbeno širino. Lahkotne melodije in zavijajoče zvene improvizacije so nadomestili poskočni temperamentni ritmi, ob katerih dvorana ni mogla ostati pri miru. Recenzentka je tako dočakala pričakovano energično udarnost zasedbe. Koncert se je z njo tudi zaključil, a spomin nanjo ostaja.
Obširni zasedbi neštetih inštrumentalistov je uspelo brezhibno usklajevati improvizirano godbo, umetelno iz nje prehajati v komponirane fragmente, ob vsem tem pa mestoma izkazati tudi individualno mojstrskost na izbranem glasbilu. Dogajanje, ki je v prvi polovici prenasičilo naše čute, se je v drugi polovici razrahljalo ravno dovolj, da nas je koncert prepojil z občutkom veličine in nas odslovil željne po še več. S privlačno prezenco in bogatim kakovostnim opusom je zasedba izkazala resen potencial za veliko večje odre s številčnejšo publiko. Želimo ji torej, da bi se naslednji zamaški ljubljanske obvoznice vili v smer kakovostnejše godbe – v smer Tututu Orchestra.
Dodaj komentar
Komentiraj