Kino Šiška, dvorana Komuna, Ljubljana, 31. 3. 2025 

V ponedeljek, 31. marca, se je v Ljubljano po skoraj devetih letih vrnila skupina uKanDanZ. Etiopsko-francoski kvintet, razpet med Lyonom in Adis Abebo, je prestolnico ponovno obiskal na povabilo Druge godbe, le da se je tokrat namesto na Metelkovi ustavil v Kinu Šiška. V centru urbane kulture je zasedba predstavila svojo šesto studijsko ploščo Evil Plan, ki bo izšla 18. aprila, na Radiu Študent pa ste jo lahko v Tolpi bumov predpremierno slišali prejšnji teden, ko jo je recenziral kolega Mario Batelić.

V slabem desetletju med ljubljanskima nastopoma je skupina doživela nekaj sprememb v postavi. Na samo zvočno podobo je zagotovo najbolj vplival premik Damiena Cluzela s kitare na bas. Ta prilagoditev v zvočni podobi benda več prostora nameni višjim tonom saksofona, napram kitari debelejši basovski zvok pa glasbi vgradi še dodatno težo. Ta v godbi zasedbe nikoli ni zares manjkala. Trdorockerska usmeritev novega poslušalca pravzaprav kar nekoliko preseneti, od evropsko-afriških glasbenih hibridov smo namreč vajeni milejših pristopov. UKanDanZ etiopsko pop glasbo dvajsetega stoletja interpretirajo in posodobijo na popolnoma samosvoj način. Z mešanjem free jazza, postpanka, nojza in etiopske melodike ustvarijo navdušujoče poslušljiv hibrid, ki pritegne kljub svoji kompleksnosti.

Omenjena zmes etiopskih groovov in trših jazz rock pristopov je privabila lepo število glasbenih eksperimentov željnih poslušalcev, ki so dodobra napolnili manjšo dvorano Kina Šiška. V Komuni smo bili priča energičnemu nastopu, ki je dokazal, da je tudi trša godba lahko zelo plesna. Kdor je poskušal slediti kompleksnim spremembam tempa, se je najverjetneje hitro izgubil, ker so prehodi med različnimi poliritmi konstantni in s tem težje slišni. Največjo pohvalo lahko namenimo težavnejšim kompozicijam, ki nikakor niso same sebi namen, temveč so tako dobro pomešane z zapomljivo melodiko, da hkrati ugajajo jazz analitikom in lovcem na pop melodije. Ne pomnimo, kdaj bi zasedba hkrati poosebljala nedvomno jazzovsko virtuoznost in pankovsko surovost. Ob nenavadnih ritmih niti nismo vedeli, kako bi se premikali, vendarle pa nismo mogli ostati nepremični.

UKanDanZ so frenetično godbo poimenovali Etiophian crunch music, kljub naslonitvi na etiopsko tradicijo pa se zdi, da glasba ne igra na karto nostalgije ali svetovljanskega pozerstva. Bend ustvarja novo in drugačno glasbo, kar je v 21. stoletju prava redkost. Skladbe so dolge in v živih nastopih nekoliko ohlapneje zasnovane, s tem pa prostor odprejo tudi improvizaciji. Koncert je stekel kot neprekinjen tok, komunikacija s publiko je bila minimalna, dolgi komadi pa so se večinoma zlivali eden v drugega. Bobnar se je neopazno prebijal iz enega ritmičnega vzorca v drugega, basist je z močno distorziranim inštrumentom izvabljal udarne, mestoma skoraj metalske rife, saksofonist pa je pihal s takšno vnemo, kot da gre za življenje in smrt. 

Toda tu je še legendarni etiopski pevec Asnake Gebreyes. Na prvi pogled bi enostavni plesni gibi ob upoštevanju njegove nizke in okrogle postave lahko izpadli smešno, a sta njegova iskrena navdušenost in sproščena energija pritegnili občinstvo. Gebreyesevo precej minimalistično odrsko prezenco je sestavljalo nekaj udarnih poz in ponavljajočih se plesnih gibov, s katerimi je v plesno voljo spravil tudi večino obiskovalcev. Ni trajalo prav dolgo, da se mu je eden med njimi celo pridružil na odru. Še bolj kot njegova pojava je v spominu ostal njegov prodoren glas, ki se je vedno znova uspel prebiti skozi kakofonijo hrupa. Njegov elastičen vokal je najbolj navdušil z maničnimi kriki, ki ga prelevijo v pridigarja, odločenega svojim sledilcem pokazati pot do odrešitve.

Na koncertu so UKanDanZ predstavili skladbe z različnih albumov, pričakovano tudi nekaj novih komadov z aktualne plošče Evil Plan. Te smo prepoznali tudi po tem, da v njih še bolj izstopa saksofon, v katerega silovito piha Lionel Martin. Njegove improvizacije se v živo še bolj izrazijo kot na albumu, zmesi etiopskega popa in postrocka pa vdihne prepoznaven jazzovski značaj. Ta izvirna mešanica je dokaz, da lahko najbolj čudne oziroma nenavadne kombinacije zvokov iz nas izvlečejo najpristnejša čustva in se nas dotaknejo na prav poseben način.

Za konec rednega dela smo se lahko okrepčali še z metalsko himno War Pigs, ki jo je bend uvrstil tudi na najnovejšo ploščo. Skladbe ni zgolj predvidljivo poustvaril, temveč jo je dodobra priredil lastnemu prepoznavnemu stilu. Kitarski rif Tonyja Iommija si v tej različici podajata bas in saksofon, Gebreyes pa v amharščini moleduje, da bi se vojne grozote končale. Vključitev te priredbe je dodatno popestrila že sicer zelo razgiban koncert. Čeprav so skladbe precej dolge, pa to ni zmanjšalo dinamičnosti nastopa, ker se znotraj posameznih komadov zgodi veliko stvari, ki privabljajo in ohranjajo našo pozornost.

Po rednem delu je kakopak sledil še podaljšek, ki je ponudil kakofoničen zaključek večera. Ko so UKanDanZ napovedali, da bodo odigrali še en komad, je nekdo v publiki pogajalsko zakričal »raje kar dva«. Takšno razmišljanje je seveda med obiskovalci prevladovalo. Slabo uro in pol trajajoči koncert bi lahko bil še enkrat daljši, pa se ga nihče ne bi naveličal.