Channel Zero, 17. 5. 2014

Če bi se ime Ultradyne na ljubljanskem koncertnem koledarju pojavilo kot strela z jasnega, bi se tako po geekovsko upravičeno vprašali: »Kaj? To pri nas res kdo pozna?«. Pa se ni pojavilo kot strela z jasnega. Channel Zerova serialka Elektroliza nam je v zadnje pol leta namreč že postregla z dvema pomembnima, celo ključnima akterjema detroitske podtalne electro oziroma techno scene. Konec lanskega smo najprej videli Geralda Donalda, polovico legendarnega dvojca Drexciya, pred dvema mesecema pa še Donaldovega dolgoletnega sodelavca DJ Stingraya. Čeprav linija electra, kot ga je pionirsko gojila Drexciya, na domači elektronski sceni pravzaprav nikoli ni bila deležna večje pozornosti, se nastopa obeh producentov že zaradi kultnega statusa Drexciye nista zdela preveč ekstravagantna. Precej bolj eksotičen pa je bil petkov nastop dvojca Ultradyne, za katerega resnici na ljubo ni slišal niti dobršen del privržencev sorodnih muzik. No, tisti, ki so zanj slišali, do njega gojijo vsaj tako močne simpatije kot do Drexciye.

Primerjave dvojcev Ultradyne in Drexciya seveda niso naključne. Že na prvi pogled ju družita specifična estetika in Detroit, je pa njuna medsebojna vez še nekoliko globlja. Leta 1995 sta pri britanskem Warpu namreč objavila tri izrazno sorodne plošče, pod katere so se podpisali Drexciya, Ultradyne in zasedba Elecktroids. Slednja je zaradi skrivnostnosti sprožila ugibanja o tem, ali ne gre nemara za skupen projekt Drexciye in Ultradynea. Ob ponatisu petnajst let pozneje je obveljalo, da je vendarle šlo le za Drexciyin stranski projekt, podobna ugibanja pa sicer še vedno ostajajo odprta za eno od prvih Ultradynovih skladb. Kakor koli že, estetika obojih je bila vsaj sredi devetdesetih tako podobna, da bi mirno lahko živeli v prepričanju, da prihaja iz istega studia. Se je pa pozneje to spremenilo. Po razpadu Drexciye je Donald nadaljeval z uspešno kariero v številnih projektih, Ultradyne pa je na drugi strani menda zamenjal nekaj članov in že pred kakšnim desetletjem ušel celo z večine radarjev starih privržencev. 

Ultradynov petkov nastop lahko zato torej mirno postavimo v kategorijo koncertov, ki si jih pač ogledaš predvsem zaradi nostalgičnega, fenovskega vzgiba. In običajno imajo ti koncerti dva izida. Eden je ta, da ti mlačen nastop lahko potencialno razblini tako rekoč mitološko predstavo o priljubljenem glasbeniku, drugi pa seveda ta, da ga imaš zaradi dobrega, osmišljenega nastopa potem še raje. No, nastop dvojca Ultradyne je ostal nekje vmes. Nastop ni bil slab, a se po drugi strani niti ni dvignil iz povprečja. Po številnih koncertnih kriterijih je denimo celo presegel nastop Geralda Donalda, toda dejstvo je, da si bomo Donalda pač zapomnili že zaradi njegovega specifičnega, rigidnega koncertnega pristopa. Na drugi strani je z laptopoma in kontrolerji opremljen dvojec Ultradyne že skozi prizmo odrske pojavnosti ostal ujet v nek klasičen elektronski format. Za nameček se je predstavil še v bolj recentni zvočni podobi nekakšnega militantnega križanca med electrom in technom, zato na svoj račun denimo nismo prišli privrženci opojne, »akvatične« melodike, s katero je dvojec navduševal v devetdesetih. Dejstvo, da ni ostal ujet v preteklosti je do neke mere sicer mogoče razumeti, toda po drugi strani bi samokritično vendarle moral vedeti, v katerem obdobju se je njegova glasba privržencem najbolj vtisnila v spomin. No, morda je odločitvi za malce trši, koračniški set botroval tudi pogled na skoraj prazen klub, sicer bi bil bržkone tudi vtis iz perspektive starega fena najbrž precej drugačen.