Avla Kulturnega Doma Železniki, Železniki, 23. 2. 2024

Na deževen in temačen petkov večer smo si lahko prejšnji teden v Železnikih privoščili poslastico nojza, krautrocka, psihedelije in postpanka. V avli kulturnega doma je namreč nastopila dinamična naveza – na eni strani murskosoboški trojec lanskoletnih klubskih maratoncev Moving as a Giant, na drugi pa makedonski kvartet, eni od najvidnejših predstavnikov skopskega novega vala – Vagina Corporation. Koncert je potekal v domačnem, sprva nekoliko zadržanem vzdušju rahlo odmevajoče, toda nadvse prijetne avle lokalnega kulturnega doma, v sodelovanju pa sta ga izvedla kulturno društvo ROV iz Železnikov in društvo Jadran iz Škofje Loke.

Ob nekoliko zgodnjem prihodu – ki se je sicer zavlekel zaradi obupanih poskusov vzporednega parkiranja in dežnikarskega kaosa – so iz preddverja že odzvanjali zvoki tonskih vaj. Avla Kulturnega doma v Železnikih je nekoliko ozek, podolgovat prostor brez odra, opremljen s težkimi črnimi zavesami in rudimentarno zvočno opremo, v njem pa sta za dobrodošlico poskrbela stara znanca gorenjske alternative, Robert Prezelj iz kulturnega društva ROV in Tine Hafner iz škofjeloškega društva Jadran. Ob omembi društva Jadran nam misli zajadrajo v smeri škofjeloške Rdeče Ostrige, a nam Tine, sicer organizator Festivala In Memoriam prof. Peter Hafner in stari znanec naših valov, pove, da se društvo od ostrigarske scene postopoma poslavlja. Po nekaj letih prizadevanja za nov kulturno-ustvarjalni prostor jim kaže dobro – in če se bodo škofjeloški odločevalci držali obljube, bomo kmalu priča novemu središču alternativne kulture. V vmesnem času veselega pričakovanja so se pri Jadranu odločili za soorganizacijo koncerta z ROV-ovci, ki slovijo predvsem zavoljo obče ljubljenega pankerskega festivala Krawal. Tej eklektični navezi je s skupnimi močmi uspelo začopatiti makedonsko štirico Vagina Corporation, ki je po ovinkih pristala v Železnikih – prste pa so stegnili tudi po nekoliko manj oddaljenih Moving as a Giant, murskosoboških nojzrockerjih in lanskoletnih klubskih maratoncih, ki so večer tudi otvorili.

Gmota distorziranih sintisajzerjev in udrihajočih ritmov iz Murske Sobote je kratkomalo prekurila skopo opremljeni prostor. Večina komadov zaradi omejitev prostora sicer res ni dosegla širine in prepoznavne udarnosti trojice, a so se premikajoči velikani z močnim, melanholičnim glasom Bojane Pejanović kljub temu dobro umestili v zatemnjeno preddverje. Njihova mračnjaška, sekajoča godba pride do izraza prav v takih in podobnih zakotnih kamricah, zato jim zvočne zamegljenosti ne moremo očitati. Med špilom so najbolj izstopali nabijajoči, strogi ritmi bobnarja Martina Krambergerja, medtem ko so klaviature tvorile posteljico toplejših, zamaščenih tonov, na podlagi katerih je zasedba donela dalje. Publika je bila ob začetku koncerta še nekoliko zalimana, večinoma pa so jo sestavljali domačini srednjih let, najverjetneje panksi stare šole, navajeni na udrihanje Disdrug This Fuck in podobnih fužinarskih diamantov. Marsikdo je ob soočenju s pristno hrupnim rockom raje v miru in tišini žulili svoje pivce, toda kljub temu se je našla peščica nadobudnežev, ki z aplavzom ni preveč skoparila. Med špilom se je nakapljalo kar dostojno število ljudi, kar je že omenjeni domačnosti avle dodalo piko na i.

Moving as a Giant so se poslovili z novim, še nezvadenim komadom, katerega imena nismo uspeli uloviti. Zasedbo sta pospremila dostojen aplavz in lepo število čestitk. Vzdušje med premorom je bilo prijetno, od piva razvozlani jeziki so počasi oživeli, z njimi vred pa je na sicer obupen, deževen večer oživela tudi železnikarska avla. Premor je bil neke vrste testament pomembnosti zunajljubljanskih, perifernih klubov in živosti lokalnih alternativ – vsi so poznali vse, pogovor pa nikdar ni zamrl. Luka Jovanoski, Borjan Gagovski, Filip Pavlovski in Dario Cievski iz Vagina Corporation so medtem v miru pomalicali vsak svoj krožnik golaža, po miniaturnih spremembah ozvočenja pa so počasi pristopili do odra.

Makedonci so imeli za seboj balkansko turo, na kateri so med drugim igrali v Skopju, Novem Sadu in Beogradu – prejšnji večer pa so v okviru letošnjega festivala Ment zažigali tudi v metelkovski Menzi pri koritu. Temu primerno so delovali nekam zdelano, toda suvereno – pripravljeno, a sproščeno. Luka Jovanovski, sicer član Lufthanse in multiinštrumentalist, na čigar plečih je zasedba tudi zrasla, se je v udobju avle kar sezul – in kmalu se je izkazalo, da bo Korporacija Vagina sezula tudi nas. Četverica je uspešno očarala še tiste najbolj zagamane pankse stare šole, katerih glave so se hočeš nočeš pozibavale v udarnih ritmih. Tudi tu je logika prostora brezhibno sodelovala z zvokom zasedbe: komadi, ki jih je četverica izrazito prilagodila živemu nastopu, so popolnoma zapolnili štiri stene. Publika je okorno, toda radostno poplesavala v uigranih ritmih, plodovih neštetih ur skupinskega preigravanja. Tudi s podobo so očarali goste: kitarist Filip s svojo cobainovsko kombinacijo dolge, ženske obleke in ovalnih sončnih očal, Luka s svojim neotesanim vokalom in roza nogavicami, Borjan, ki je bolj spominjal na disko pornozvezdo sedemdesetih kot pa na Cliffa Burtona, za katerega ga je ljubiteljsko oklicalo občinstvo, in Dario za bobni, čigar izvrstna raba dinamike je rešila marsikateri nepričakovani kiks. Pizda Firma, kot jih je poimenoval eden od gostov, so nastopili s svežino, kakršno naše podtalje včasih res pogreša.

Fin in energičen koncert dveh mladih, dinamičnih zasedb je bolj kot o neizpodbitni kvaliteti performansov pričal o pomembnosti klubske periferije. Maratonci, ki so prečkali pol Slovenije za nastop v improvizirano prenovljeni avli kulturnega doma, in prišleki iz Skopja, ki so se v okviru turneje ustavili še na samem koncu razpotegnjenih Železnikov. Prisotnost obojih nam pove, da so zasedbe željne nastopov tudi onkraj prestolnice. Publika je vajena standarda – domačih zasedb, ki nastopajo že desetletja. Mladina potrebuje jasno zastavljene družbene prostore, preden se potenciala svojih krajev sploh lahko zave. Prihodnost alternative v perifernih prostorih namreč ne sloni zgolj na društvih, kot sta ROV in Jadran, temveč tudi na lokalnih odločevalcih. Da se ne bo več treba furat v Ljubljano za vsak obiska vreden bend – podprimo tudi periferijo!

Foto: Matjaž Peternelj