Kino Šiška, 4. 6. 2015

Visoke poletne temperature, ki so se tekom iztekajočega se tedna vztrajno stopnjevale, so kakor nalašč ustvarjale pravšnjo klimo za novo pošiljko kalifornijskega garažnega rocka. Losangeleška zasedba Wand, ki se je v okviru Indekš lekcije pri nas tokrat oglasila prvič, je z novim studijskim albumom v žepu uspela v Šiškino Komuno priklicati približno šestdesetglavo množico in se v enournem nastopu resno pozabavati z njihovimi slušnimi organi. A naloga zasedbe Wand navkljub temu ni bila enostavna, saj so resnega tekmeca v kitarskem hrumenju našli v domači noise formaciji Nikki Louder.

Wand so prav gotovo tipični predstavniki odmevnega kalifornijskega glasbenega vala, toda v isti sapi jim s predočeno opazko lahko delamo tudi krivico. Vzorce oplajanja glasne kitarske godbe z glam rock izročilom in subverzivnimi psihedeličnimi toni, kjer prednjači predvsem zapuščina Marca Bolana, bi kaj lahko približali glasnejšim ustvarjalnim trenutkom Tyja Segalla, zaveznika, ki jih je sprejel pod svoje okrilje in se skupaj podal na koncertno turnejo. A prvobitnost Wand je ne glede na sorodne zvočne vzorce, ki si jih, resnici na ljubo, delijo mnogi kalifornijski garažni koketerji, v potenciranosti. Njihova filozofija dojemanja glasbe sega k veliko mogočnejši avtorjevi ekspresivnosti, zaradi česar jih lahko ob glasnem navijanju ojačevalcev ujamemo v polju progresive, noisa in heavy metala. 

Slednje je v živem nastopu zgolj še bolj potencirano. Wand kar nekoliko neobičajno vseskozi prevprašujejo dinamične ravni znotraj skladb, zaradi česar tudi ni bil presenetljiv varljiv občutek, da njihov nastop z vsako skladbo postaja glasnejši. Stran od ustaljenih popovskih form skladb so imeli Wand za vsak izrazni pomik jasno pripravljene odgovore in tudi teh ni bilo malo. Kar na enkrat smo lahko zatavali v krautrockovski svet, trčili ob heavymetalsko soliranje ali se prepustili večminutnemu noiserskemu zvočnemu preludiju. Če kaj, jim je tekom nastopa postajalo vse težje slediti.

Povsem nasprotno je pestremu dogajanju iz zvočnikov sledila slika odrske postavitve, kjer smo lahko spremljali štiri zadržane fante, ki so komaj kdaj odmerili korak izven dodeljenega odrskega kvadrata. Še največ je imel pokazati v kot potisnjeni vokalist in kitarist Cory Hanson, nedvomno prvi motor zasedbe, ki je s svojim živčnim strunanjem in zvočnim raziskovanjem ob plejadi kitarskih efektov vseskozi premikal in spet vzpostavljal smernice zasnovanih skladb. Trojka na odru mu je sledila kot dobro utečen orkester in čakala na svojo priložnost. Denimo v daljšem preduvodu v skladbo Flying Golem, ko smo bili priča na feedbacku oblikovanemu kitarskemu dvogovoru.

Hansonov odmevajoči vokal je v nastopu le redko silil v ospredje. Običajno zgolj tedaj, ko je skušal poudariti melodično plat in ga za večji efekt umestiti v zvočno ogrodje. A bolj ko se je koncert približeval koncu, vse manj ga je bilo slišati in vse bolj je v ospredje udarjala mehanska plat formacije, kolikor zgrešeno se slednje lahko sliši, ki je znotraj improvizacijskih sklopov poudarjala odlično uigranost.

Precej podobne doze šusa, a znotraj veliko bolj strnjenih in zgoščenih zvočnih valovanj noise rocka, smo bili deležni tudi med nastopom že pregovorno suverenih Nikki Louder, ki so se tokrat imeli možnost predstaviti pred Wand. Na odru so svoj odmerjeni čas grandiozno izkoristili ter v skladu z navadami ponudili vpogled v trenutno kreativno zavest formacije, ki se še bolj zvesto prepušča raziskovanjem hrupnega polja. Največji izziv glasbe Nikki Louder, ki trdno jedro ohranja vse od svojih začetkov, je v iskanju vedno novih in svežih dinamičnih polj, znotraj katerih bi lahko trojka povezala svoje vrelce idej. In prav tu se dozdeva, da so Nikki Louder vse boljši.