Orto bar, Ljubljana, 24. 2. 2023

Petki zvečer so načeloma večeri, ko pod ljubljanskim nebom zares zamrgoli nočno življenje. Mestece, ki ima sicer soliden program tudi čez teden, šele v petek zares ponudi tak nabor, da lahko tudi v mrzlih in dolgih zimskih nočeh najdemo dogodek zase. Tudi Orto bar, v katerem se zbirajo predvsem predstavniki agresivnejših glasbenih scen. V noči na 24. februar ni bilo prav nič drugače. Odvijal se je namreč grindcore večer, nastopili pa so domači Glista in singapurški Wormrot. Singapurci so v Slovenijo prišli že v preteklosti, njihov prvi nastop na naših tleh datira namreč v pradavno leto 2010, tokratna izbira lajnapa pa je bila res posrečena. Imeni obeh bendov sta posvetilo odvratnim sluzastim nevretenčarjem, sta pa tudi morda edini zasedbi v svojem fohu, ki sta v komade vključili tudi godala.

Preden povemo še malo več o Wormrot pa tudi o tem, zakaj je bila njihova turneja nekaj posebnega, se bomo ustavili in ozrli okrog sebe. Pred prizoriščem se je nabrala peščica ljudi, nekaj pa jih je še kapljalo. Za nekatere udeležence se je večer pričel že na Metelkovi, kjer sta v Jalli Jalli nastopili dve pankčini: Mižerija iz Hrvaške in domače Sranje. Za marsikaterega ljubitelja hitrega in umazanega zvoka je ta petek tako predstavljal perfekten večer. Čutiti je bilo prijetno vznemirjenje in domače vzdušje – na tej točki je to res že nekaj samoumevnega, vendar je vredno poudariti, da je videti kar solidno okrepitev slovenske pankerske scene. Prišleki, okrašeni z napisi svojih najdražjih ansamblov, so variirali v starostih od najstnikov do tistih, ki sceno spremljajo in doživljajo že nekaj desetletij. Različne starostne skupine pa se niso držale vsaka zase, temveč so se tudi večkrat pomešale in spojile v medsebojni interakciji.

Tisti, ki so si poželeli kakšega suvenirja, predvsem suvenirja headlinerjev v Orto baru, niso imeli prav velike sreče. Miza z mrčem je od Wormrot ponujala precej malo - kupil si lahko platneno vrečo, njihovo zastavo ali pa cedejko. Če si želel majico, si se lahko zadovoljil s pisanim izborom, ki so ga ponudile Gliste. Singapurcem so namreč že pred turnejo pošla skoraj vsa oblačila, nekaj malega, kar je ostalo, pa so že pograbili pankerski kremplji z njihovih prejšnjih nastopov. Vredno si je zapomniti: na koncerte ne hodi s specifičnimi željami po spominkih. No, kakorkoli, mi smo bili tu predvsem zaradi glasbe.

Glista je svoj set začela z zagonom, kar se je na tej točki od nje pričakovalo. Bend je nastal leta 2018, z eno ploščo in nekaj krajšimi izdajami pod pasom so preigrali že kar lepo število koncertov. Videti je bilo, da se dobro poznajo tudi s publiko, ker so med komadi z njo izmenjali kar nekaj internih for. Sicer pa je bila raven energije dosti nizka. Bodisi ker so bili prišleki že utrujeni od pregejmanja na Metelkovi bodisi ker so se šparali za Wormrot. Med koncertom je bilo nekaj mošanja, vendar v majhnem številu, množica pa se je držala kar precej stran od odra. Šibka je bila tudi tehnična plat koncerta. Vokali Matije Majcna so se izgubili v hrupu drugih inštrumentov, od katerih pa tudi nobeden ni zares prišel do izraza, pa čeprav so fantje igrali s šusom. Seveda pa ne bi bili Glista, če v svoj nastop ne bi vključili tudi hitičev, kot sta Kafana + Iza žice in Disko Djevojka.

Slabo ozvočenemu, a solidnemu nastopu Gliste je sledil krajši premor, ki je večji del prišlekov zanesel ven na cigareto in ohlajanje, medtem pa so se že začeli pripravljati Wormrot. Namignili smo že, da je bila ta turneja zanje nekaj novega. Evropska turneja, ki so jo poimenovali Season of Violence, je namreč prva po odhodu vokalista Arifa Suhaimija, ki je v bendu sodeloval praktično od njegovega nastanka. Lani je že pred izdajo izvrstne plošče Hiss napovedal, da zapušča bend, ker mu osebno življenje trenutno glasbenega udejstvovanja ne dopušča. Arifa je nadomestil srditi Gabriel Dubko, sicer član zasedbe Implore. Oboževalci so preoblikovano zasedbo lepo pozdravili, čutiti pa je bilo veliko pričakovanja in prevpraševanja o tem, ali se bo Dubko obnesel tako dobro kot Arif. Padlo je tudi nekaj vprašanj o bendovi setlisti. Turneja je bila namreč promocija njegovega zadnjega albuma in ta vsebuje kar nekaj produkcijskih in tehničnih prijemov, ki niso tako zelo značilni za grindcore. Po slabši ozvočenosti Gliste je bilo v zraku tudi nekaj dvoma o tem, ali bo Wormrot sploh lahko izpeljal svoje najbolj ortodoksne grajnd zvoke.

Končni produkt je bil sladko-grenak. Ni bilo dvoma, da so Wormrot izjemno dobro izpilili svoj nastop. Igrali so namreč srdito in silovito, vokale pa smo tokrat veliko bolje slišali, čeprav zvočna podoba vseeno še ni bila idealna. Tudi občinstvo se je bolj razvnelo, ko je v mošpit skočilo kar nekaj novih obrazov, ki so pri Glisti ostajali v ozadju. Večji del množice se je še vedno držal nazaj, zato so bili kakršnikoli poskusi crowd surfanja precej jalovi. A to ni ustavilo prišlekov, da ne bi poskusili, in videti je bilo, da ob tem zares uživajo. Wormrot so nam poleg nabora komadov s svoje zadnje plate Hiss postregli tudi s starim materialom s plošč Voices, Dirge in Abuse. Vsem tehnično zakompliciranim mestom so se tako zvito izognili, kar je le še podkrepilo njihov nastop. Agresivno žaganje je napolnilo dvorano Orto bara in glave prišlekov. Med komadi Dubko ni izgubljal preveč besed, a je bilo, sodeč po njihovih nasmeških, videti, da bend zelo odobrava energijo, ki se je vzpostavila. Po koncu nastopa so z rokami nakazali gesto srca, nato pa oklevali, ko se je izpod odra zaslišalo skandiranje »We want more, we want more!«. Člani so se spogledali, češ, a čmo še eno, vendar je kitarist Rasyid Juraimi z utrujenim nasmeškom odkimal z glavo. Tudi vse sladko se mora enkrat končati.

Počasi se je množica ljudi odvalila s prizorišča in se vneto razpričala o vtisih s koncerta. Slišali smo naglase z vseh koncev Slovenije, kar pa nas tudi opominja, kako centralizirana je postala država, vsaj ko govorimo o obrobnih scenah. To je očiten indikator pokoronskega stanja, ko je izumrlo kar nekaj klubov s periferije, kar je nagovorilo ljudi, da se pogosteje zapeljejo v prestolnico. To ima sicer tudi svoje prednosti, ker se tako lahko res ustvari občutek domačnosti. Koncerti spominjajo na kakšna družinska snidenja, katerih udeleženci se že dolgo niso videli. Vprašanje je sicer, ali je morda trenutno centralizirano stanje le začasno in bo močen nabor koncertov navdihnil ljudi iz manjših slovenskih krajev, da bodo sceno prinesli s sabo.

Po premlevanju se je dogodek, ki se je za mnoge začel na Metelkovi, tam za mnoge tudi nadaljeval. S seboj so prinesli nekaj promilov alkohola in še pomembnejše – dobro vzdušje z energičnega koncerta Wormrot in Gliste.