Kino Šiška, 4. 11. 2014

Včeraj smo bili deležni še ene Indekš lekcije pod okriljem Kina Šiška in Katamana. V vlogi predskupine se je preizkusil domači kitarist Sašo Benko – Bekko, za glavno jed pa sta poskrbela Xiu Xiu.

Luči v preddverju so začele utripati nekaj minut po predvidenem časovnem razporedu in s tem naznanjale pričetek dogodka. Bekko je že stal na majhnem odru Komune in urejal še zadnje finese okoli svojih glasbenih pripomočkov. Poleg kitare je imel namreč s seboj pravo malo zbirko različnih kitarskih efektov. Vse, kar smo pravzaprav lahko pričakovali pred koncertom od Bekkovega performansa, je bilo zapisano v štirih vrsticah promotorjevega teksta, in sicer da bo šlo za “noisy/impro/space jam” performans in da je Bekko najbolj srečen, ko kitara ne zveni kot kitara. To je predvsem pomembno omeniti zato, ker je šlo za prvi tak solo kitarski performans Saša Benka, ki ga sicer bolj poznamo v vlogi kitarista zasedbe Werefox.

Ni nas pustil dolgo čakati, kmalu je koncert otvoril s prvim komadom. Ne ravno tih atmosferični zvok je dodobra napolnil prostor, ob tem pa so se vzporedno prepletali še razni odmevi kitarskega zvoka ter raznovrsten nojz. Koncert je suvereno vodil dalje, gruščeč zvok se je valil po prostoru, nekje združen z bolj melodičnim preigravanjem akordov, drugič spet bolj zdistorziran. Z malo domišljije si je ob določenih delih mogoče zamisliti, kako bi takšna glasba funkcionirala ob dominaciji velikih, apatičnih Nezemljanov. Sicer pa se Bekko ni pustil motiti, preigravajoč kitaro ob raznih efektih je ves čas deloval, da točno ve, kaj počne. Zvok se je tako živahno premikal po prostoru in nas objemal iz raznoraznih smeri, tudi ozvočenje ni delalo večjih težav. Na trenutke se je sicer zdelo, kot da bo kakšna frekvenca eksplodirala v zvočniku, ampak recimo, da je bil to del performansa. V slabi uri njegovega nastopa se je izkazalo, da je ena ura takšnega nastopa kar precej časa, saj se eksperimentalna narava muzike začne preobražati v tisto bolj repetitivne narave. Ob bolj melodičnih delih začne nekaj manjkati, odmev in distorzija pa postaneta že vse preveč prisotna v danih ponavljajočih se intervalih.

Oder sta prevzela Xiu Xiu. Stara znanca slovenskih alternativnih odrov sta nas poprej že obiskala leta 2010, prav tako v Kinu Šiška. Tokrat sta se oglasila v okviru evropske turneje, katere namen je promocija nazadnje izdanega albuma Angel Guts: Red Classroom. Gre za še en album v nizu ostrih, provokativnih in izpovednih albumov Xiu Xiu, poimenovanem po japonskem erotičnem filmu iz 70-ih. Temu primerna so bila tudi pričakovanja za živi nastop Jamieja Stewarta in Shayne Dunkelman. Na odru se je najprej pojavil Jamie, ki se ni kaj veliko menil za okolico, pridružila se mu je še Shayna, spustila sta matrico, vzela svoje bobnarske paličice in pričela ne kaj preveč obetavno udarjati po bobnih. Že z drugim komadom je postalo jasno, da to ne bo tiste vrste koncert, po katerem bomo na koncu skakali od navdušenja. Sledil je namreč komad Stupid In The Dark, pravi hit albuma Angel Guts: Red Classrom. Morda je bilo nekoliko prezgodaj, da bi se že uspeli udobno namestiti v njun način nastopanja, nekaj je zagotovo  manjkalo. Sicer pa čisto odvisno od komada, glasba se je gibala od tesnobnih Jamiejevih krikov pa do Angelinih nasmeškov. Tako sta nam postregla še s kar nekaj komadi z zadnjega albuma, med drugim tudi s komadoma Black Dick in El Naco. Poleg tega pa sta vključila še nekaj pesmi z drugih albumov, odigrala sta recimo Ian Curtis Wishlist, Sad Pony Guerrilla Girl in zaključila z ničimer drugim kot z I Luv The Valley, OH!

O posamičnih komadih je lahko govora, ker njun koncert tudi ni bil nič drugega kot skupek več ločenih delov. Med posamičnimi komadi so se namreč trgali tihi, tesnobni premori, ki pa so sicer povezovali nadvse dodelano in razigrano koreografijo Jamieja in Shayne. Sama vsebina muzike je tako le prišla na dan, če ne drugače vsaj preko izraznega performansa, ki pa je bil, po pričakovanjih, soliden. Trpeči izrazi Jamieja in resni Shaynini pogledi, pospremljeni z jeznimi udarci po bobnih, so vendarle marsikomu privabili nasmešek na obraz. Ob tem pa tudi ni odveč omeniti prave male zbirke dodatnih inštrumentov, poleg bobnov in vnaprej posnetih matric sta uporabljala tudi, odvisno od komada, vse od ropotuljic, tamburinov pa do vibratorčka v kozarcu za rdeče vino. In čeprav sicer nič kaj komunikativen, je Jamie vendarle pred zadnjim komadom naznanil, da je to pravzaprav komad, s katerim se tudi poslavljata. Tako sta odigrala še I Luv The Valley, OH! in jo pobrisala z odra. Kljub nekoliko podaljšanemu aplavzu se nista vrnila na oder, koncerta je bilo konec.