Vintage Industrial Bar, Zagreb, Hrvaška, 17. 5. 2023

Navajeni smo že, da mnogo zasedb na svojih turnejah spregleda našo malo državo. Saj veste, kako gre tista šala, bend razglasi tako imenovano evropsko turnejo, ki jo sestavljajo mesta v Združenem kraljestvu, Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem in morda, če imajo res srečo, po Skandinaviji. Glavni razlog za to je zelo kompleksen in ne vključuje samo tega, da bend ne bi želel igrati v drugih državah Evrope, temveč je turneja zanje pravzaprav delo, ki ima določene stroške. Načrtovanje turneje je tako odvisno tudi od ponudbe prostorov, v katerih bi lahko gostili glasbenike.

Z današnjo RŠ recenzijo je vredno vsaj odpreti razmišljanje o ponudbi koncertov, ki se odvijajo in ne odvijajo na naših tleh, kljub temu da bomo komentirali nastop zasedbe, ki se je pri nas že ustavila. Večno ljubi Xiu Xiu, trio iz Kalifornije, se na evropski turneji, na kateri promovirajo svoj mračno hrupni zadnji album Ignore Grief, niso nameravali ustaviti v Ljubljani, so pa zato igrali v sosednjem Zagrebu, kjer so se oglasili prvič po enajstih letih. Prizorišče njihovega nastopa je bil Vintage Industrial Bar, ki je bil zasedbi kot ulit. Ko smo vkorakali v prostor, nas je namreč obdala sanjava atmosfera iz nadaljevanke Twin Peaks. Glasbi iz te serije, ki jo je sicer skomponiral preminuli skladatelj Angelo Badalamenti, so Xiu Xiu nadeli svoj lasten zven na dolgometražcu Plays the Music of Twin Peaks iz leta 2016.

Izredno je k prijetni izkušnji koncerta pripomogla tudi publika. Dvorana je bila napolnjena z milo atmosfero domačnosti in čutiti je bilo navezanost med obiskovalci in bendom. Zanimivo je bilo videti tudi, da je občinstvo pravzaprav pretežno mlajše, kljub temu da gre za relativno staro zasedbo – multiinštrumentalist Jamie Stewart namreč projekt vodi že dobri dve desetletji. Poleg soustvarjalke Angele Seo, ki s Stewartom sodeluje od leta 2009, ga je na odru spremljal tudi najnovejši član, David Kendrick – nekdanji bobnar new wave zasedb Gleaming Spires in Devo. Kendrick se je skupini pridružil lani in prispeval k letos izdanemu albumu Ignore Grief, o katerem smo nedolgo tega spregovorili v Tolpi bumov. Tako smo glede najnovejše izdaje pričakovali, da ji bo trojica na koncertu namenila največ pozornosti in tako nastop obarvala v temnejših, bolj paranoidnih odtenkih svojega zvoka.

A so se tovrstna pričakovanja izkazala za zmotna, saj so nam Xiu Xiu zagodli čudovit in tudi po vzdušju raznovrsten nabor tistih najprepoznavnejših skladb iz njihove bogate diskografije. Ekspresiven in močan je bil Stewartov nastop, ki je ob intenzivnih skladbah, kot je bila denimo Ian Curtis Wishlist, povzročil, da je dvorana popolnoma okamnela. Spet drugič so prišleki začeli migati, ko so svoj set nadaljevali s kakim bolj energičnim štikeljcem; denimo komadom Rumpus Room, ki je proti koncu večera pognal vso dvorano v ples in petje. Tu je 68-letni David Kendrick odlično razkazal svoje veščine za bobni, ko se je potegoval s Stewartom za odrsko premoč in naposled metal izrabljene palice levo in desno. Jamie in Angela sta prav tako prispevala lastne perkusije, v večeru pa sta iz arzenala povlekla še zvonce, piščal in celo balone, iz katerih sta spuščala zrak pred mikrofonom in reproducirala nojzersko piskanje komada Girl with Basket of Fruit.

Prizorišče pa je še najbolj oživelo, ko je zasedba zaigrala prepoznavne tri tone njihove priredbe osrednje kompozicije serije Twin Peaks. Komad Falling, največje presenečenje večera, je klub relativno dolgemu predhodnemu setu komadov iz Stewarta izvlekel izredno čustveno vživet performans. Glasbenik je nasploh mojstrsko prehajal med različnimi ozračji in stili ter tako podpiral zelo raznoliko dinamiko med glasnimi, zabavnimi in abrazivnimi deli ter počasnejšimi sekcijami, ki so od občinstva zahtevale nekoliko več koncentracije, a nikoli zares niso zmotile toka nastopa. Z najnovejšega albuma je skupina sicer izvajala nekaj skladb, a te so bile strateško umeščene na konec koncerta, ko je publika bila že odžejana od bendovih klasik.

Občinstvu se je lahko kvečjemu zamerila dolžina nastopa. Ob nekaterih bolj »na miru stoječih« komadih se je namreč že poznala utrujenost ob skoraj uro in pol dolgem koncertu. Tudi glasbeniki sami so bili videti že precej zdelani in z občudovanjem smo lahko opazovali, kako nadaljujejo svoj nastop. Jamie Stewart kot vokalist ni pretirano izgubljal časa s pripovedovanjem zgodbic med komadi. Je pa razen tega pošteno prikupno izrazil zahvale, ko se je dogodek sklenil. Publika je navdušeno zavriskala in začela klicati bend nazaj – in sleherni, ki je dobro poznal zasedbo, je vedel, da bodo nastop zaključili še s češnjo na smetani, skladbo I Luv The Valley OH!. Koncert se je tako zaključil na izredno ekstatični točki.

Kljub temu da gre za zasedbo, ki je prejela že pošteno količino kritiškega odobravanja, Xiu Xiu ostajajo skromni s svojimi nastopi po manjših koncertnih dvoranah. Tudi Jamie se po koncu koncerta ne skrije v zaodrje, temveč pride naravnost k mizi z merchem, tam pomaga pri prodaji spominkov in rade volje poklepeta z vsakim od prišlekov. Po svoje smo lahko veseli, da je zasedba po toliko letih še vedno obdržala etos mlade alternativne skupine. Njihova glasba, ki razkriva človeško krhkost, hitro nagovori publiko in res ogreje srce, ko se trudi ohranjati neposreden stik s poslušalstvom.