Polyvinyl, 2023

Nova plošča kalifornijskih eksperimentalnih veteranov Xiu Xiu, naslovljena Ignore Grief, je okno v grotesken svet, v katerem vladata paranoja in dezorientacija. Zasuk na drugi pol, ki nam ga z aktualno ploščo predstavljajo po paketu otožnih folk viž, plošči Oh No iz leta 2021, je presenečenje tudi za tiste, ki to eklektično postavo spremljajo že dlje časa, četudi tega zasuka ni bilo tako nemogoče predvideti. Projekt Xiu Xiu, ki trenutno domuje pri založbi Polyvinyl in je sad multiinštrumentalista in umetnika Jamieja Stewarta, je namreč vedno nihal med tanko črto čiste eksperimentacije in zimzelenih melodij. Prav ta bipolarnost je postala še toliko intenzivnejša v zadnjem obdobju delovanja zasedbe. Konstantna menjava članov seveda pripomore k razčlenjenosti diskografije, še posebej dobro pa to pokaže serija plošč v drugi polovici prejšnjega desetletja. Zvočno dostopnejša, s hitiči prežeta plošča Forget, pa abrazivna in anksiozna Girl with Basket of Fruit iz leta 2019 in nato pritajena, melanholična plata Oh No. Singla, Killing Distance in A Real Indication, ki ju je Stewart izdal po zaključku Oh No ere, sta vzbudila slutnjo, da Xiu Xiu spet kuhajo nekaj zlega.

Težko si je bilo zamišljati čisti teror, ki ga zasedba posreduje z albumom Ignore Grief. Xiu Xiu nas povlečejo za roko v zajčjo luknjo anksioznosti in gneva ter nas peljejo skozi ropotijo industrijskih črev. Deset komadov, ki si jih z vokali razdelita Jamie Stewart in Angela Seo, predstavlja mučne namišljene in resnične zgodbe o doživljanju spolnegna nasilja in zlorabi psihoaktivnih substanc oseb, povezanih s projektom. Besedila je znova večinoma spisal Stewart, mu je pa tokrat pri pisanju pomagal tretji, novi član, David Kendrick. Skladbe so v klasični drži projekta prežete z liričnimi temami perverzne ostudnosti in paranoidnih stanj, najstniškega hororja in dna kletnih sob, v katerih gomazijo spomini, za katere večina meni, da je bolje, da ostanejo pozabljeni. Spomini služijo kot gonilo za predelavo travm, s katerimi se srečuje Stewart. Xiu Xiu kot njegov pankrt, mutirana pojava vseh njegovih življenjskih opeklin, je obenem tudi njegova bergla, na katero se opira, da lahko vztraja dalje. Zanj glasba nikoli ni predstavljala katarze, temveč zgolj pripomoček, s katerim si je lažje organiziral hektično življenje.

Dodatno dimenzijo neprijetnega na albumu Ignore Grief kroji zvočna podoba, pri kateri je imel poleg Stewarta prste vmes tudi David Kendrick. Zvočnost se plete med vročičnimi tolkalnimi vložki death industriala in nojza, ki spominjajo na projekte, kot sta Whitehouse in Ramleh, hkrati pa ima dimenzijo fascinantne klasično moderne kompozicije v stilu Krzysztofa Pendereckija in Scotta Walkerja. Udarni nojzerski komadi, kot so Maybae Baeby, Brothel Creeper in Border Factory, spominjajo na izseke z njihovih predhodnih plošč, Angel Guts: Red Classroom in že omenjene Girl with Basket of Fruit. Dvojnost plošče se dodatno izrazi tudi, ko slišimo, da udarnejše podlage pospremi recitiranje Seo, medtem ko neoklasične spremlja Stewart. Dve različni vijačnici se združita v koheziven DNK, pri čemer bi hitro lahko izpadli kot zgolj kompilacija dveh EP-jev. Vrnitev k tršemu zvoku je več kot dobrodošla in se prijetno uleže v zdaj že precej obsežno diskografijo benda.

Marsikomu bo Ignore Grief predstavljal nadgradnjo albuma Girl with Basket of Fruit, nekateri bodo ob podobnosti in nedostopnosti zvoka morda razočarani. Dvajsetletno vztrajanje v blaznosti zna odpreti vprašanje o Stewartovem duševnem stanju, obenem pa je jasno, da so vse tegobe usmerjene v kreiranje umetnosti. Ob izdaji plošče nam je trojica ponudila tudi remiksano verzijo komadov, v enem od intervjujev pa je Stewart napovedal, da je na obzorju že nov album. Glasbenik, sam pri sebi presunjen, a tudi ponosen na trmast obstoj svoje zasedbe, zastavlja še eno vprašanje. Je Xiu Xiu pravzaprav projekt, ki je z njim zrasel kot kakšen ud siamskega dvojčka, odstranitev katerega bi ogrozila njegovo življenje?