Ariel Pink, Jorge Elbrecht

Kino Šiška, Ljubljana, 27. 8. 2018

Another weekend out of my life
I'm either too shy or humble

Ariel Pink, Bowie za 21. stoletje, Carver milenijske generacije ... Njegovo glasbo bi lahko predstavili kot visoko postmoderno. Lahko bi jo navezali tudi na znani meme, v katerem se dve nenavadni figuri pogovarjata o plasteh ironije, na katerih počivata. Pinkov zvok, kolaž občih mest popa, lo-fi produkcije in psihedelije zvenijo kot težko razvozljiva večplastna ironija. Sploh kadar prištejemo še njegovo zmožnost, da v preprostih besedilih zajame eksistencialna vprašanja in probleme našega časa. Ko jim dodamo še najbrž nekatere med najglobljimi in domišljenimi videospoti v sodobni glasbi, dobimo precej relevanten umetniški fenomen. Ob takšnem izvajalcu seveda nastopi radovednost, kako bo vse svoje dimenzije uspel artikulirati v koncertni situaciji.

Toda počasi ... Dolgo je trajalo, da se je glavni akter koncerta sploh pojavil na odru. Dolgo je trajalo celo, da se je na odru pojavil spremljevalni izvajalec. Publiko je več kot ogreval starejši član Pinkove zasedbe, ki se je najprej predstavil v vlogi DJ-ja oziroma nekakšnega masterja ceremonije, kasneje pa se je Pinku pridružil kot spremljevalni vokalist in nosilca zvezdniškega imena po prezentnosti tudi zasenčil. Šlo je za modela, ki je po pojavnosti, tudi glede na starost, spominjal na glavnega protagonista videospota za komad Dayzed in Daydreams. Vrtel je nekakšno psihedelično mešanico zgodnjih rock'n'roll prom ritmov, otroških pesmic in bolj ali manj sorodnih zvokov. Ta nenavaden in over the top prizor je imel smisel do neke točke pred točko, ko bi se koncert moral že zdavnaj začeti. Zakaj se ni, ne vemo. Je pa po slabi uri poslušanja infantilnih besedil ob navdušenju ostarelega in našemljenega DJ-ja položaj postal grotesken, fora se je izčrpala in za trenutek smo imeli priložnost pogumno zazreti se v simptom brezidejnega brezna, v katerega je zakorakala sodobna popkultura, vključno s svojimi najbolj kreativnimi momenti.

No, ko se je pojavil Jorge Elbrecht, je svoje delo opravil precej prepričljivo. Zasedbo, ki si jo je delil z glavnim protagonistom večera, je spremljala plešoča oseba ženskega spola z masko in ob tem simulirala petje. Elbrecht je ob tem sedel kot dejanski izvor vokala. Komadi so bili brezhibno izvedeni, sledili so si v visokem tempu, v plesu pa so združili postpunk, elektropop in novovalovsko motiviko za 21. stoletje. Intenzivna zvočnost z domišljeno odrsko prezentacijo je morda z vidika profesionalnosti in konsistentnosti poskrbela za vrhunec večera.

Po dramatičnem odhodu Elbrechta, ki ga je sokreiral že omenjeni DJ, je spet nenavadno dolgo trajalo do prihoda Ariela Pinka. Če nas ne bi čakala novinarska dolžnost in ob tem ne bi bili plačali polne vstopnine, bi zaradi nespoštljivega odnosa v tem obdobju čakanja tudi zapustili prizorišče. Zdi se, da so odmori uspeli obiskovalca oziroma obiskovalko dovolj ohladiti, da je nastop headlinerja kljub nesporno kvalitetnim delom izzvenel deloma v prazno.

Glasba / Tolpa bumov

ARIEL PINK: Pom Pom

Tretji studijski album basement pop klepača. Meh.

Michael C. Jumic

 / 22. 12. 2014

Glasnost se je ob prihodu zadnjega banda nenavadno povečala, kar lahko pozdravimo. Nekateri obiskovalci so bili ob tem presenečeni in so si zatiskali ušesa. Morda je ob takšni glasnosti izginila kakšna podrobnost v zvoku, ki se pojavi v specifično lo-fi kolažni produkciji Pinkovih studijskih izdelkov, zato pa smo dočakali presenetljivo doživetje. Komadi so se slišali precej bolj surovo, band pa se ni ustrašil hrupa, hitrosti in mestoma tudi trdorockovske intenzivnosti. Ta naj bi bila v nasprotju s kompleksno ironično pop senzibilnostjo studijskih posnetkov, prav zato pa je čudaškosti Pinkove glasbene pojavnosti prispevala dobrodošel dodatek. Prav tako se ne moremo pritoževati nad strukturo seznama skladb, v katerem ni bilo mogoče zapaziti nobene klasične dramske oblike, prej kaos. V veliki meri so jo sestavljali komadi z zadnjega albuma in s plošče Pom Pom.

Ob vsem povedanem pa ni mogoče reči, da je bil nastop posebej markanten, da je Pink pripravil šov, ki bi ga dolgo pomnili. Navsezadnje ni poskrbel niti za bis, stik s publiko je bil zamejen na generične geste in poplesovanje. Omenjeni starejši član zasedbe je pokazal precej več entuziazma kot Ariel. Vprašamo se lahko, čemu smo dočakali tako razštelan koncert? Učinek razštelanosti ni nujno enostransko neprijeten, težko je reči, da je bilo slabo, vendar se je težko izogniti tudi vtisu neosmišljeno podcenjevalnega odnosa do ljubljanske publike.