Kino Šiška, Ljubljana, 12. 2. 2020

Druga godba se letos še šestintridesetič vrača na mesto enega najvidnejših in najpomembnejših slovenskih glasbenih festivalov. V sklopu napovedovanja svoje vrnitve je kot preddogodek pripravila prvovrsten večer glasbe, ki je močno vpeta v modernost, a prav tako močno koketira z glasbeno tradicijo. V Ljubljano se je namreč vrnila zasedba The Comet Is Coming, ki je v času od svojega prvega nastopa – ta se je na Drugi godbi odvil leta 2016 – postala prava svetovna senzacija. Spektakularna mešanica jazza, rocka in obilice drugih žanrskih vplivov je svoj preboj med vidnejše zasedbe, ki jih povezujemo s tako imenovanim novim londonskim jazzom, preteklo leto kronala z dvema odličnima albumoma, priznanje pa požela z zavidljivim številom koncertov in tudi z nominacijo za angleško glasbeno nagrado Mercury. The Comet Is Coming sestavljajo Shabaka Hutchings s tenorskim saksofonom, Dan Leavers aka Danalogue s klaviaturmi in Max Hallet oziroma Betamax z bobni, njihovi nastopi pa so se iz manjših klubov, kakršen je bil Channel Zero leta 2016, preselili v večje dvorane, kakršna je bila Katedrala Kina Šiška preteklo sredo.

Večer sta nekaj po osmi uri v že precej lepo napolnjeni Katedrali odprla Boštjan Simon in Marek Fakuč, ki sestavljata Etceteral, bend, katerega zvok gradijo Fakučevi bobni in obilica elektronskih komponent, ki jih upravlja Simon, ta pa v rokah vihti tudi baritonski saksofon. V žanrskem smislu bi dvojec Etceteral lahko umestili nekam med dub, eksperimentalno elektroniko in jazz, a vendarle je njun izraz edinstven. Fakučeva natančnost je pravzaprav zastrašujoča, v svojem zanimivem fraziranju je repetitiven, a vselej progresiven, z nekakšno lahkotnostjo vnaša in v rokah trdno drži vajeti gruva ter predstavlja podlago za vse spremembe in drobce zvokovja, ki izhajajo iz Simonove opreme in baritona. Tudi saksofonist s svojim početjem ne razočara, njegove skice so pestre, improvizacijske linije pa kratke in sladke. Zdi se, da lok in zvok posameznih komadov sicer vendarle premočno kroji elektronska spremljava, in Simon je na trenutke deloval, kot bi imel na krožniku preveč, prestopal se je med svojim pultom in igranjem na saks, ki se je v širni zvočni sliki morda tudi nekoliko izgubljal. Tako so momenti, ko je bila elektronika potisnjena nekoliko v ozadje in je do izraza prišla medsebojna igra, delovali osvežujoče in osvobajajoče.

Fanta sta tako tudi ob omembe vredni tripi vizualni spremljavi gruvala, lomila in drugače nagovarjala že razigrano publiko, ki se je ob odmoru hitela okrepčat z gorivom za izstrelitev v vesolje. Kar zadeva Etceteral, torej vse lepo in prav, korektno, bi lahko rekli. Projekt ima odlične nastavke, a ob kasnejši refleksiji in nehoteni, morda celo neprikladni primerjavi z zvezdami večera se je izkazalo, da bi predvsem Simon kot glas zasedbe klub nesporni glasbeni kvaliteti projekta v svojem nastopu še lahko iskal določene energetske rezerve.

Po pavzi se je publika znova preselila v dvorano in v nizkem štartu težko pričakovala zvezdni trio The Comet Is Coming. In imela je kaj slišati. Prav neverjetno, že praktično od prve note dalje je njihova sposobnost dramaturgije koncerta delovala izpiljeno in zasedba je v nastop vložila goro energije, ki se je z odra prelivala v parter. Tako se je že ob prvem komadu izkazalo, da zavor ne bo, da grejo Londončani na polno in da si bo večer vredno zapomniti. Že omenjena dramaturgija je že v drugem komadu publiki dala tisto, kar ta najbolje pozna – hitič Summon the Fire, in ljubljansko občestvo je bilo očarano, pripravljeno na trans, ki se je kar nadaljeval in nadaljeval. 

Shabakov zvok je čist, je trden in prodoren. Pravo zadovoljstvo je slišati tako izvežbanega glasbenika, njegovo zavidanja vredno tehniko in – še enkrat poudarjam – hvalevredno ter glasbi popolnoma predano energijo. Njegov saks je ječal, kričal, zavijal in rezal v publiko, ki je zavoljo njegove preproste briljantnosti pogosto obstala odprtih ust, zadeta, dotaknjena, zamaknjena. Kralj je spregovoril s svojim rogom, njegova glasbena govorica pa je imela univerzalen značaj. V svoje fraziranje namreč Shabaka vnaša ogromno glasbenih referenc, izostrena ušesa so v njegovih linijah vseskozi slišala že slišano, od raperskih fraz do fragmentov klasičnega jazzovskega kanona. Občutek za gruv je tu, svoboda je tu, ob njegovi virtuoznosti je hajp popolnoma upravičen in zdi se, da bi Shabaka  lahko zaigral kar koli.  

A za njim ne zaostajata niti njegova glasbeno-vesoljska sopotnika. Danalogue iz svojih sintetizatorjev izvablja pravo morje analognih zvokov, ki zven benda pravzaprav definirajo še izraziteje kot saksofon. Gre za tkivo, ki narekuje smer kompozicij, zaseda večino frekvenčnega spektra in predstavlja platno, na katerega Hutchings slika svoje mojstrovine. V Danu se skriva tudi nekaj malega showmana: tako je v soju žarometov izza svojih sončnih očal publiko obmetaval z momenti glasbenega delirija, poskakoval kot kak EDM DJ, vseeno pa tudi sam z referencami, denimo na Jamesa Blaka, in z za publiko šokantnim, za recenzenta pa briljantnim schranz ali hc-techno vložkom dokazoval svojo glasbeno razgledanost, pestro preteklost, inštrumentalno mojstrstvo ter resnično iskren, pristen odnos v svojem glasbenem poslanstvu. In kot vedno je tu še skriti, odmaknjeni, a vrhunski bobnar. Betamax podobno kot njegov kolega za sintetizatorji v svojem arzenalu skriva vplive vse od elektronike do punka, a bolj kot njegova nesporna natančnost, kondicija in občutek za gruv izstopa preprosta, navidezna  lahkotnost v igranju oziroma držanju niti igre trdno v svojih rokah. 

Bend se je, kot se za projekt, ki si pravi jazzovski, tudi spodobi, izmenjeval v solističnih improvizacijah, publiki demonstriral individualne sposobnosti posameznih članov zasedbe, v uri in pol koncerta pa je deloval sveže, deloval tako priljudno kot tudi pošteno, premikal meje sprejemljivega, najsi bo to z že omenjenimi Danaloguovimi neskončnimi sintetizatorskimi eskapadami, Betamaxovimi gruvi ali Shabakovim neutrudnim, nepredstavljivo vzdržljivim soliranjem, svobodo ter popolnim nadzorom nad inštrumentom in njegovim zvenom. Koncert je v svojem toku ob glasbenem mojstrstvu in referencah na široko polje glasbene modernosti oziroma tradicije na obrazih izvabljal nasmehe in šok ter vidno dosegel izpolnitev glasbenikovega poslanstva – poslušalcu predati svoje notranje glasbeno vesolje in prikazati tisto, kar vežba in vežba in vežba. Iz slišanega je brez dvoma jasno, da The Comet Is Coming izpolnjujejo tako svoje glasbeno poslanstvo kot tudi glasbeno dolžnost.